Festivalsko poletje: Tolmin v pričakovanju žanrsko pisane druščine festivalov

MetalDays (MD) in Punk Rock Holiday (PRH) sta razprodana praktično pol leta vnaprej, večinoma tujcem, ki to jemljejo kot metalske ali punkovkse počitnice in si vzamejo za to po teden dni časa. Domači gostje pridejo praviloma za en dan, na točno določenega izvajalca, nekaj je družin, ki kampirajo, na voljo je še nekaj "last minute" vstopnic. Mislite, da boste povsem razprodani? Ali lahko kdo, če pride v Tolmin zadnji hip, brez težav kupi vstopnico?

Andrej Sevšek: PRH 1.6 je bil razprodan že sredi marca in enodnevnih vstopnic nismo niti ponudili. PRH 1.7 (2017) pa je bil razprodan že prvega septembra lani, v zgolj desetih urah od začetka prodaje, skoraj pol leta pred objavo nastopajočih. Festival je popolnoma razprodan, tako da vstopnic ni mogoče kupiti. Izjema so posamezne vstopnice na spletu, ki jih prodajajo obiskovalci, ker se zaradi različnih razlogov festivala ne morejo udeležiti. Enako bo najbrž tudi naslednje leto, zato že nekaj časa reklamiramo, da se predprodaja za PRH 1.8 začne 8. septembra od 12. ure naprej.

Boban Milunović: Festival MD v predprodaji najverjetneje ne bo razprodan, kar pomeni, da bodo vstopnice - tako festivalske, kot tiste za tri in en dan - na voljo na vhodu na prizorišče. 

Tujci so se torej privadili, Tolminci tudi na neobičajne goste, cifre pa kažejo okoli 90 tisoč nočitev samo v času MetalDays in milijon evrov prometa. PRH ravno gosti večino gostov iz tujine. Bi torej ravno tako dobro fukcionirali tudi brez domačih gostov? 

Andrej Sevšek: Slovenskih obiskovalcev je na PRH v zadnjih dveh letih manj kot 10 odstotkov. V preteklih letih je bil domači obisk odstotkovno nekoliko višji zaradi enodnevnih obiskovalcev - ti so bili po večinoma iz Slovenije. Punk scena v Sloveniji je sorazmerno s številom prebivalcem majhna, a v vrhunski kondiciji. Nikakor si ne želimo izgubiti slovenskega občinstva, saj je festival namenjen njim. Tujcem pa gre zahvala, da festival sploh lahko obstaja. 

Boban Milunović: Številka domačih gostov na festivalu MD se giba vsako leto nekje okoli 20 odstotkov in razmerje je že nekaj let enako. Glede na to, da je festival slovenski, si seveda želimo, da bi ta številka še zrasla, kar bi pomenilo, da je tovrstna zvrst glasbe in predvsem naš koncept festivalskih počitnic postal nekaj, kar so tudi domači obiskovalci sprejeli in bi se z veseljem vračali. 

Boban Milunović: Nabor skupin je bolj pomemben za tiste obiskovalce, ki se festivala udeležijo prvič. Za vse ostale, torej tiste, ki se na festival vračajo vsako leto znova, pa je zagotovo pomemben skupek vsega zgoraj naštetega, kar je pravzaprav tudi to, kar nas naredi enkratne. Razmerje stalnih gostov in tistih, ki nas vsako leto obiščejo prvič je približno 50-50. 

Andrej Sevšek: V prvi vrsti mora biti »line-up« odličen, da ljudi privabi. Vse ostalo se potem razvije kasneje. Je pa seveda tudi dobro izkoriščena lokacija ključnega pomena za razvoj posebnega vzdušja na samem festivalu, ki obiskovalce prepriča, da se vrnejo.  
  

Boban Milunović: Koncept festivalskih počitnic je nekaj, kar je naša ideja in katere pionirji smo na festivalu MetalDays v svetovnem merilu. Zato mogoče niti ne preseneča toliko, da se Slovenci ne odločajo za počitnikovanje na slovenskem festivalu, čeprav je okolje, v katerem je festival idilično in primerno za počitnice. Vseeno se nam mogoče zdi, da se več Slovencev rajši odpravi čez mejo na določene festivale, kjer uživajo del svojih počitnic in ga verjetno združijo še s kakšnim krajšim oddihom. Tako da vse skupaj pravzaprav ne preseneča. 

Andrej Sevšek: Slovenci definitivno nismo festivalski narod. Če samo povzamem izkušnjo PRH, lahko potrdim, da večina Slovencev hodi samo na dotične izvajalce. Ko smo imeli 50 odstotkov obisk domačih obiskovalcev, so bili odri prazni do zadnjega benda. Kar je škoda, saj niso dovzetni za kaj novega, ker lahko na festivalih spoznaš veliko novih izvajalcev. To je nekako tudi glavni namen glasbenih festivalov – velika imena privabijo maso, ta pa se posledično sreča z novimi izvajalci, ki naj bi navdušili in pridobili novo občinstvo ter se posledično vrnili in igrali na večjem odru.  
  

Boban Milunović: Odgovor je verjetno enostaven – zaenkrat se še ni našel nekdo, ki bi se tega lotil.  

Andrej Sevšek: Specifika je izključno v tem, da smo organizatorji res dobro vpeti v sceno in občinstvo poznamo skoraj do potankosti. Pop rock festival ima pri nas preveč ovir. Organizatorje tovrstnih festivalov motivira izključno zaslužek. V Sloveniji ni sponzorjev in medijev, ki bi festival podprli do te mere, da bi ta postal finančno obvladljiv tudi v primeru slabšega obiska. Za festival potrebuješ leta izkušenj v organizaciji koncertov, da lahko izkušnje preslikaš na desetkrat višji nivo. Takih ljudi v pop rocku nimamo. Zato so festivali tipa Rock Otočec, Schengenfest in Flow opešali. Široke množice so, roko na srce, najmanj hvaležne. Poslušajo tisto, kar se jim servira in ne iščejo nečesa, kar si zares želijo poslušati. Tukaj naletimo na problem, da se »mainstream« program na študentskih in občinskih prireditvah servira brezplačno. Nastopajoči tako na plačljivih festivalih niso nikakršna ekskluziva, zaradi česar bi bilo občinstvo pripravljeno sploh odšteti kaj denarja. Razumljivo. Neizkušenost in celo nesposobnost organizatorjev se kaže tudi v izboru tujih nastopajočih. Leta izkušenj, dobrih odnosov in zaupanja z različnimi mednarodnimi agencijami je potrebno, da lahko zgradiš res dober in predvsem aktualen mednarodni program. Him, Guano Apes, Samantha Fox in Ugly Kid Joe so odslužena imena, ki danes ne pomenijo ničesar. Generacija, ki danes hodi na festivale, dinozavrov ne pozna, niti jih ne zanimajo, dinozavri pa so prestari, da bi na festivale hodili. Sploh, če jih z vsemi reklamnimi sredstvi vabiš v blato. Pri nas je celotna glasbena industrija v invalidnem stanju. Radio vrti predpotopno glasbo, televizije ne ponujajo nobene popularne glasbene vsebine, revije ne obstajajo … Uredniška politika na področju glasbe je katastrofalna. Predstavljajte si, da zadnjih 20 let gledate samo reklame za yugote in stoenke, s tem da te uredniki prepričujejo, da ljudje te avtomobile radi gledajo in vozijo in jih novi modeli ne zanimajo. Nekako tako se dogaja z glasbo v slovenskih medijih. 

Je v takem smislu v Sloveniji tovrsten festival sploh mogoče organizirati, da bi bil uspešen (ali bomo še naprej hodili na INmusic čez mejo)? 

Andrej Sevšek: Ravno INmusic sem želel izpostaviti za primerjavo pri prejšnjem vprašanju. INmusic ima sposobnega in predanega organizatorja, ki ga srečaš na različnih showcase festivalih po Evropi, kjer spoznava ključne ljudi iz sveta glasbene industrije. Podobno kot mi se povezuje z mednarodno srenjo na svojem področju in posledično uspe v Zagreb privabiti velika in predvsem aktualna imena. V pomoč mu je mnogo boljša in razgledana medijska podpora. INmusic snema in prenaša HRT, mnogo je glasbenih oddaj, ki vzgajajo novo občinstvo, sponzorji na Hrvaškem ne drobijo svojih sredstev po principu vsakemu malo in nobenemu nič, ampak izdatno financirajo odlične projekte … Vse to v Sloveniji manjka. Slovenski glasbeni »mainstream« se je upokojil konec devetdesetih.  

Boban Milunović: Mislim, da je tak festival sicer možno organizirati. Kar pa seveda ne pomeni, da Slovenci še naprej ne bi hodili na festival INmusic čez mejo …  
  

Koliko je na festivalu pomembna varnost, pred leti so bili to Avstrijci, ki so bili veliki profesionalci, a vendar po videnem zelo prijazni, zdaj so to domače varnostne službe, sicer pa so metalci, morda punkerji nekoliko manj, precej miroljubni in glede varnosti praviloma ponavadi ni večjih težav in zapletov? 

Andrej Sevšek: Varnost je najpomembnejša stvar vsakega festivala, ki želi obstati. PRH publika je povsem neproblematična. Kot sem že prej izpostavil, je ključno, da svojo publiko poznaš do potankosti. Varnostna služba mora biti sposobna za delo s specifično publiko. Kar seješ, to žanješ. Če si prijazen do obiskovalcev, boš prijaznost dobil nazaj. Pretirana pravila, ograjevanje in agresija sprožajo odpor, kar pa je na festivalu nesprejemljivo. Namesto ograj se bolj poslužujemo najboljšega vodila: bodi dober človek. To je bistvo punka. To je anarhija – sožitje – družba brez prisilnih sredstev in hierarhije … 

Boban Milunović: Varnost je seveda zelo pomemben del organizacije festivala, vendar ni to zgolj enosmerna pot. Odvisna je namreč od večih faktorjev: varnostne službe, obiskovalcev samih, dogajanja na festivalu in še marsičesa drugega. 

Koga od večjih ali bolj specifičnih imen bi si želeli imeti na svojem festivalu? Kdaj pride v Tolmin npr. Gojira ali Johnny Rotten s PIL? 

Boban Milunović: Gojira definitivno ni večje ime metal glasbe. Od tistih večjih imen, ki si jih na podlagi kapacitete festivala (s tem mislim predvsem na kapaciteto in zmogljivost prizorišča) lahko privoščimo, so to npr. Judas Priest. Vse ostalo kot npr. Iron Maiden, Ozzy Osbourne in ostali so za zmogljivost našega festivala, kar se tiče same produkcije, enostavno preveliki. Ne govorimo o finančnem aspektu, ampak kot primer: tudi če želimo pripeljati npr. Iron Maiden enostavno nimamo kam parkirati vseh 20 in več tovornjakov vlačilcev z opremo, odrskim delom in ostalim, da o avtobusih sploh ne govorimo. 

Andrej Sevšek: PRH bolj kot na nekaj velikih imenih gradimo na odličnem programu, kot celota. Stremimo k temu, da na festival povabimo imena, ki festival razumejo in jim je koncept pristnega klubskega vzdušja domač. Zaradi enega imena ne želimo zanemariti ideje, ki je festival pripeljala do vidnih rezultatov. Nam je cilj predstavljati aktualna imena, ki bodo punk žanr obdržala na visokem nivoju v naslednjih letih in ne imen, ki so se izpela pred tridesetimi leti. Letos so se povabilu sicer odzvali The Offspring. Sprejeli so naše pogoje, ki so enaki vsem nastopajočim. Če takšne pogoje sprejmejo recimo Green Day, ne izključujem niti možnosti njihovega nastopa v Tolminu, vendar smo zavestno sprejeli odločitev, da ostanemo v sedanjih okvirih, zato si velikih imen niti ne želimo, sploh pa ne za vsako ceno. 

Boban Milunović: Zanimanje za festival je veliko, vendar ker bomo festival organizirali prvič, ne vemo kakšen profil ljudi lahko pričakujemo na festivalu. Čeprav je moto festivala "blues, rock & motorcycles" (bluz, rock in motocikli) želimo poudariti, da gre za blues festival (in ne moto srečanje, kot si je marsikdo narobe razlagal), ki ga želimo umestiti v prihodnosti na zemljevid blues festivalov v Evropi in svetu. Letos na MotörCity prihajajo Chris Thomas King, Hans Theessink, Matt Schofield in drugi, odmevni blues glasbeniki in menim, da smo na dobro poti. Dodana vrednost festivala pa je motor, ki ga omenjate – na festivalu bomo pripravili nagradno žrebanje med vsemi obiskovalci s festivalsko vstopnico, katerega glavna nagrada bo "custom vintage" motocikel Blueberry Bomber. Posebej za festival je nastal iz klasike iz leta 1976, Hondinega Gold Winga, seveda pa je nadgradnja motocikla radikalna. 

PRH si je zgradil trdno bazo punkerjev, ki pridejo uživat v idilično tolminsko okolje. Se jih domačini kaj bolj "bojijo" v primerjavi z metalci, so novodobni punkerji kaj drugačni kot tisti iz 70. in 80. let?  

Andrej Sevšek: Novodobni punk ne obstaja. Mi smo sicer bolj pristaši kalifornijskega punka, ki nikoli ni bil uniformiran tako kot angleški. Pri nas je bolj važno, kaj imaš v glavi, kot na glavi.  
  

Kaj je pravzaprav "catch" sodobnega punka, v čem mladina vidi upor, je zdaj bolj v ospredju predvsem zabava? 

Andrej Sevšek: Težko razglabljam, kakšnemu sistemu se je punk upiral v začetku osemdesetih, ker sem premlad. Lahko pa rečem, da se punk spretno upira ustaljenim družbenim normam tudi danes. “Catch” je v tem, da s pomočjo punka lahko razvijaš individuum in uspeš živeti v kolektivnem paralelnem svetu podobno mislečih, iz katerega lahko »mainstream« opazuješ z varne distance. Ne živiš popolnoma izoliran od sveta, ki ga krojijo multikorporacije, ampak si se sposoben sam odločiti, kaj od ponujenega boš kupil. In ja, takšno življenje je lahko zelo zabavno.  
  
Zagnali ste tudi "zimsko" različico MetalDays, ki se prav tako prijemlje ... nekateri združijo s smučanjem ali deskanjem na Voglu, se metalci dobro znajdejo tudi na snegu, kakšni so še načrti za Winter Days of Metal?  

Boban Milunović: Zaenkrat je cilj festivala Winter Days of Metal, ki poteka v Bohinju (mimogrede: druga edicija bo potekala med 31. januarjem in 4. februarjem prihodnje leto), predvsem njegova rast do solidne številke obiskovalcev, potem pa bodo na vrsti tudi spremembe in izboljšave kot je npr. zunanji oder.  

Overjam Reggae pritegne ljubitelje reggaeje, kot nekoč Soča Riversplash, tudi tam prevladujejo tujci, ali Slovenci premoremo dovolj rasta vibracij in vsega, kar spada zraven, da imate vsako leto dokaj spodoben obisk? 

Boban Milunović: Tudi na festivalu Overjam se številka odstotkov obiskovalcev nagiba v prid tujcem; pri Slovencih pa opažamo predvsem rast vstopnic za posamezen dan, kar verjetno pomeni, da jih bolj zanimajo posamezni izvajalci in manj celoten festivalski koncept počitnic, aktivnosti, druženja in zabave. 

Andrej Sevšek: Predvsem dobro zastavljena infrastruktura, ki obiskovalcem omogoča čimbolj lagodno preživljanje sicer napornega festivalskega urnika. Dober pregled nad vsakim kotičkom festivala in odlična ekipa ljudi, ki razumejo, kaj delajo in jim nič ni odveč. PRH odlikuje tudi dobra komunikacija z obiskovalci, ki pravzaprav festival soustvarjajo. 

Boban Milunović: Najbolj pomembna se nam zdita aspekta, da obiskovalcem ne obljubljamo nečesa, kar nismo sposobni izpeljati in da ostajamo realni. Pomembno je tudi, da obiskovalec za svoj denar dobi to, kar je obljubljeno. Vse kar je več od tega, je samo še plus in to je verjetno podlaga za tiste, ki se vračajo na festival vsako leto znova. 

Lokalna skupnost je pokazala veliko razumevanja za vaše dejavnosti in že nekaj let uspešno sodelujete, imate določene želje tudi na državni ravni, morda s strani SAZAS-a, ali drugih institucij, ki bi vam morda olajšale delo ali vam prišle bolj naproti? 

Boban Milunović: Glede na to, da festival dokaj uspešno organiziramo zdaj že nekaj let, verjamemo, da lahko brez posebnih vplivov omenjenih institucij zgodbo razvijamo še naprej. 

Andrej Sevšek: Mene osebno skrbijo predvsem rigorozni in nepremišljeni zakoni in togi uradniški prijemi pri izvajanju le-teh. Na srečo je teh z leti manj, je pa zoprno za nove festivale, ki se zaradi pomanjkanja sredstev zanašajo na svojo kreativo in inovativnost. Ta je na žalost v mnogih primerih nezaželena. S SAZAS smo lansko leto končno dosegli dogovor, ki je za festival, ki podpira izključno avtorsko in predvsem neodvisno glasbo, sprejemljiv, kar pa ne morem reči za IPF, ki je povsem v rokah multinacionalnih založb in se z “malimi” ljudmi ne pogovarja.  
  

Boban Milunović: Okoljevarstveni vidik nam je še posebej blizu in veseli nas, da so ljudje končno začeli te spremembe ne samo opažati, ampak v njih tudi aktivno sodelovati. Za izboljšave je še zelo veliko prostora, vseeno pa smo zelo zadovoljni, da z našim delom v tej smeri k temu spodbujamo tudi naše obiskovalce, ki jim očitno take spremembe veliko pomenijo. Bio-razgradljivi klini za šotore za obiskovalce, ki kampirajo v našem kampu, veganska prehrana na festivalu (številka ponudnikov veganske prehrane se bliža 50%), ločevanje odpadkov, brezplačna pitna voda na celotnem festivalskem prizorišču, zmanjševanje števila kemičnih WC-jev (po zaslugi izgradnje kanalizacijskega omrežja na prizorišču), vsi kozarci na festivalu so iz bio-razgradljivega materiala, prtički, brisačke in WC papir iz recikliranega papirja so le nekatere stvari, ki spadajo v našo ekološko zgodbo. Vse zgoraj našteto počnemo na lastno iniciativo. Zakonodaja tega od nas ne zahteva in pravzaprav so smernice v tej zadevi zakonsko res ohlapne; če bi sledili zakonodaji, bi se nam drastično znižali stroški produkcije, posledično pa bi naši festivali oz. okolica izgledali kot deponija, kar je sicer stalna praksa na ostalih festivalih. Kar se veganstva tiče lahko tudi povemo, da smo pred ostalimi festivali; veganstvo ni več zgolj le trend. Vse več  obiskovalcev se prehranjuje na način, ki ni destruktiven do lastnega zdravja, živali in planeta in tega se ne da več ignorirati. Verjamem, da je to prihodnost in edina prava pot. Zelo presenetljivo je (in seveda nas to veseli), da marsikdo, ki sicer ni vegan, na festivalu vsaj enkrat poskusi veganski obrok.

Kaj je prazaprav pri organizaciji in sami izvedbi najtežje, kaj povzroča največ sivih las in neprespanih noči (če se to seveda dogaja :) in kaj je pri tem poslu najslajše (druženje z bendi, občutek, da je vse skupaj kljub vsemu vredno truda...)? 

Boban Milunović: Razlog zakaj so naši festivali uspešni, je ekipa ki dela na festivalih. Ker imamo najboljšo ekipo, s toliko izkušenj, ni nič težko in nimamo zaradi tega nič sivih las. Edine neprespane noči so tiste na Sotočju, z dobro glasbo in odlično družbo.

Andrej Sevšek: Manjko financ je vedno najhujša stvar, ker ne moreš uresničevati zastavljenih ciljev, drugače pa je meni osebno organizacija koncertov način življenja. Mnogo je druženja z istomislečimi z vsega sveta in izmenjevanja izkušenj. Punk nikoli ni samo posel, ampak je vedno na prvem mestu prijateljstvo, medsebojno zaupanje in spoštovanje. Ko si to enkrat zaslužiš na mednarodni sceni, je samo še užitek.  
  

Nam zaupate svojo najbolj divjo ali neobičajno festivalsko izkušnjo?

Boban Milunović: Tudi če bi želel, se tega ne bi spomnil. Vem, da bo zvenelo dolgočasno, ampak na festival pridem delati, kar pomeni v praksi, da hodim zgodaj spat in zjutraj se zbujam zelo zgodaj. Mogoče enkrat na celem festivalu ostanem na Sotočju do jutra; v tem res ni nič divjega ...

Andrej Sevšek: Ne. ;)

Kje vidite svoje festivale v prihodnosti, MD je že zdaj največji festival v Sloveniji, kam se lahko še poseže, je možno iti še večje, višje, hitreje ...? 

Andrej Sevšek: PRH je že dosegel svoje nebo. Zdaj je treba to samo vzdrževati. Seveda se da narediti večji festival, ampak to za seboj potegne vrsto predvsem negativnih sprememb, ki pa si jih nihče ne želi. 

Boban Milunović: Zaenkrat rasti festivala MD ne planiramo. Na lokaciji kjer smo zdaj, to niti ni možno. Večji festival pomeni večjo odgovornost, manj prostega časa. Nisem prepričan, da je to nekaj, kar trenutno potrebujem v življenju. Kar pa je definitivno moja velika želja pa je "zero waste" festival; festival, ki se tudi napaja z elektriko, ki jo proizvede sam. To pa bi bilo nekaj, kar do zdaj ni naredil še nihče.