EKSKLUZIVNI INTERVJU: Tereza Kesovija

Tereza Kesovija, prepevate v številnih jezikih, navdušujete različne narode in generacije. Publika vas preprosto obožuje. Imate kakšen skrivnosten recept za vašo priljubljenost?

Preprosto to, da dajem vsem skupaj največ kar lahko, torej sebe. Publika to opazi, ceni in spoštuje. Publika ne mara nadutosti, radi imajo preproste ljudi. Le tako ti izrazijo zaupanje in hkrati spoštovanje.

V več kot 50-letni karieri ste imeli preko 110 festivalskih nastopov. Je kateri festival še posebej zaznamoval vaše življenje?

Zagotovo lahko rečem, da je to Splitski festival. Festival je bil včasih namreč edini način, da smo se številni glasbeniki med seboj družili. Na vseh teh festivalih nismo bili ljubosumni en na drugega, saj nas je družilo iskreno prijateljstvo, nekakšna tekmovalna strast. Danes so festivali precej drugačni, izgubili so čar in povezovanje. Vse se odvija prehitro, vsi bi bili radi le lepi. Sicer pa ne smem pozabiti Melodij morja in sonca, ki so bile po temperamentu precej podobne splitskemu festivalu.

Dvakrat ste nastopili na izboru evrovizijske popevke – leta 1966 ste zastopali Monako, leta 1972 pa ste za Jugoslavijo prepevali skladbo Muzika i ti. Je izbor evrovizijske popevke danes drugačen kot včasih? Spremljate morda hrvaški izbor?

Spominjam se, da sem bila skupaj v letalu s predstavnico Luksemburga Vicky Leandros, ki je tudi zmagala. Takrat so mi dejali, da nimam možnosti, da bo zmagala skladba Après Toi. In res je zmagala, saj je bila skladba odlična in si je zaslužila zmago. Včasih so zmagovale resnično dobre skladbe, danes je to vse skupaj zelo drugače. Pred dnevi sem spremljala hrvaški izbor, nad katerim sem bila precej razočarana, predvsem nad izborom skladb, saj so bile nekatere zelo neprimerne. Spraševala sem se, kako lahko neka komisija, ki se imenuje za strokovno komisijo, izbere skladbo, ki se recimo začne s španskimi ritmi. Kdo sploh imenuje to komisijo, kdo so in kaj delajo ti ljudje, ki se kar naenkrat imenujejo strokovnjaki? Kdo jim daje pooblastila? Če so tako dobri, naj sami izberejo skladbe, ne pa da se norčujejo iz gledalcev. Res ne vem, kje je njihova strokovnost?!

V začetku februarja ste od mesta Dubrovnik prejeli nagrado za življenjsko delo. Kaj vam ta nagrada pomeni?

Najprej bi želela povedati, da je največja nagrada občinstvo. Nagrada za življenjsko delo je pravzaprav nagrada za moje humanitarno delo, za delo v času vojne na Hrvaškem. To nagrado sem prejela zato, ker je nekdo cenil moje celotno delo, ne samo delo na glasbenem področju. To je tudi nagrada spoštovanja in zaupanja.

Če ostaneva pri nagradah, leta 2000 ste osvojili naziv hrvaška pevka stoletja, dve leti pozneje pa veliko priznanje francoskega predsednika. Zdi se, da ste osvojili občinstvo tako doma kot v tujini.

Da, res je. Bilo je veliko lepih nagrad, na katere sem ponosna. Francoska nagrada je doprinos k zbliževanju kultur. To je vredno priznanje, ki jo podeljuje predsednik republike. Veliko ljudi pa ne ve, da sem od Unesca prejela tudi zlato priznanje za humanizem in mir, na katerega sem iskreno ponosna. Toda zaradi vseh teh nagrad nisem zaspala na lovorikah. Moje občinstvo je največja nagrada.

3. oktobra ste praznovali častitljiv jubilej, 70 let. Od kje še danes jemljete vso to dobro voljo in energijo?

To, kar dajem občinstvu, dajem tudi sebi. To je moja hrana, ki mi daje energijo. Ohranjam velik optimizem, saj verjamem v dobro. Verjamem v vsak nov dan, ko je treba nekaj narediti ali pa spremeniti. V življenju je treba preprosto gledati naprej. Stati na enem mestu ali pa zaspati na lovorikah ne vodi nikamor. Nikakor se ne smemo prepustiti času ali pa reči, da nečesa ne moremo ali da nečesa ne bi naredili. To je najlažje reči, toda ko se enkrat spustiš nižje, ni vrnitve. Da preživiš, obstaja le eno, treba je iti z optimizmom naprej in naprej.

Če ostaneva pri vsej vaši energiji. Kaj kmalu boste v Gallusovi dvorani znova navduševali Slovence. Na koncertu boste menda predstavili program, ki ste ga izvedli v pariški Olympii ...

Tisto, kar sem ponudila v pariški Olympii, bodo videli tudi moji dragi Slovenci. Ravno pred nekaj dnevi sem bila v Parizu, kjer so mi prijatelji povedali, da so izjemno navdušeni nad mojim vizualnim albumom. Vse to bi rada s koncertom pokazala tudi slovenskemu občinstvu. To, kar je zame v Parizu prestižna dvorana Olympia, je v Ljubljani Gallusova dvorana. Ponosna sem, da bom lahko predstavila svoje najlepše pesmi v slovenskem kulturnem hramu.

To pa še ni vse, pripravili ste tudi izjemen DVD Tereza A L'Olymia. Nam lahko zaupate kaj več?

Ta album, ki ga je izdelala francoska ekipa, je nekaj najlepšega, kar sem naredila do sedaj. Vse te luči, zvok, slika, orkester …, vse je na svojem mestu, tako kot mora biti. Resnično izjemen izdelek, na katerega sem zelo ponosna.

In na koncu še eno vprašanje, vaš aktualni projekt Zaustavi čas žanje številne uspehe. Si želite, da se resnično ustavi čas?

Žal se nihče ne more vrniti nazaj v preteklost. Na mojih koncertih ali pa ob glasbi pa lahko vsak vsaj za trenutek ustavi svoj čas. To je resnično zelo lepo!