Zelo vznemirljivo mi je, kako ljudje to v različnih državah sprejemajo. Pri nas (ex-Jugoslavija) je eno razumevanje, ko pa je treba nekomu razložiti, kaj je sevdah zunaj tega prostora, je normalno, da ljudje posežejo po različnih nalepkah. V začetku sem bil zaradi tega precej zmeden, zdaj pa sem poenostavil in to gledam kot nekakšno igro. Osebno nimam ambicij biti "kralj" ali kar koli v tem smislu. Umetnost ne funkcionira po sistemu politike. Edino, kar je podobnega, da tekmovanje v tekmi na tržišču, a pomoje to ni bistvo zgodbe.
Sawda v arabščini pomeni melanholijo, sevdah pa je po turško ljubezen, rada pa vas ima tudi Slovenija in Ljubljana. Ali je ta ljubezen obojestranska?
Seveda, vsekakor. Slovenska scena se je izkazala za zelo pomembno za sevdah: od prve zasedbe, ki je sevdah vrnila mlajšim ljudem (Dertum, 1996) pa do skorajšnjih nastopov cele nove generacije novih izvajalcev sevdaha na Drugi godbi v Cankarjevem domu in v drugih prostorih, ki dobro spremljajo razvoj bosanske scene. V veliko zadovoljstvo mu je tudi, da je moja založba Glitterbeat, ki je večinoma slovensko podjetje, uspela narediti pravi bum v svetu glasbe na mednarodni sceni.
Potrebno bo nekaj časa, da bomo videli, kaj Dvojka točno je. Meni in zasedbi je že zdaj zelo pomembna: kot naša prva mednarodna izdaja, prvi album s prevladujočimi avtorskimi sevdalinkami, postali smo kvartet (nova članica skupine je violinistka Ivana Đurić), na albumu igra tudi svoj novi instrument tambur (fuzija saza in kitare), pa tudi delo s Chrisom Eckmanom kot producentom te izdaje, naj je prineslo novi zvok in najbrž tudi precej novega občinstva.
Od vsega začetka mi je bilo do tega, da razbijam konservativne okove tradicionalne glasbe. Ta "odpor" je včasih tih, včasih glasen. V veliko veselje mi je, da tudi mlajši avtorji in izvajalci v tem vidijo smisel in predstavljajo svoje vizije žanra. Ne izvira boleči privzok te glasbe samo iz žalovanja za preteklimi časi, temveč tudi kot sled preteklih emancipacij.
Je v sevdahu poleg patetike in melanholike tudi kaj prostora za optimizem?
Zagotovo - da! Patetična stran sevdaha mi je postala precej dolgočasna. To ni več samo glasba žalosti in obupa, temveč tudi upora in pogleda v prihodnost. Tudi mene je presenetilo v kakšni meri so pesmi, ki sem jih napisal za ta album, tudi kritične, neobičajne in niso del tistega, kar imenujem "tradicija hvalospevov svojstvenosti". Nekatere skladbe so vesele, slavijo ljubezen in življenje. Mislim, da se to da narediti brez neumne narodnjaške površnosti.
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.