Cetinski (skoraj) prekosil Boltona!

Michael Bolton in Tony Cetinski sta glasbena prijatelja, ki sta prvič nastopila skupaj v Londonu konec leta 2008, sedaj pa formulo ponavljata in naj bi jo tudi v prihodnosti. Večer je s svojim nastopom uvedla irska pevka Jennifer Clark, ki je nase opozorila z lepim glasom, navzoče v mali dvorani Tivoli pa še najbolj ganila z aksustično izvedbo pesmi Beyonce If I were A Boy.

Bolton je nastop začel s pesmijo Soul Provider, nato pa nadaljeval po večini s priredbami od Otisa Reddinga, prek Gershwina in Sinatre. Čeprav je bil "uradno" nekoliko hripav, je pesmi suvereno odpel, tako kot jih najbolje zna. Osrednji del je zaključil s solidno izvedbo arije Nessun dorma iz Puccinijeve opere Turandot, ki jo je nekoč zapel s slovitim Pavarottijem, tokrat pa je pesem posvetil prav pokojnemu maestru.

Nato je na oder stopil njegov kolega Cetinski, ki je na vse grlo odpel Umireeeem sto puta dnevno in na mah osvojil publiko. Zanimivo je bilo namreč opazovati huronski odziv, marsikdo pa bi se lahko vprašal, ali je na pravem koncertu. Vsekakor zanimiv prehod od Puccinijeve arije do hrvaškega popa. Cetinski je nato odpel še nekaj pesmi in poskušal dokazati, da po razponu preseže Boltona, kar mu je celo nekako uspelo.

Bolton se je po slabi uri petja, dveh instrumentalnih vložkih njegovega benda in dvajsetminutnem nastopu Cetinskega na oder spet vrnil in zapel še When A Man Loves A Woman, ko se je pojavil sredi sedečega parterja, nato pa počasi odkorakal proti odru. Nanizal je še nekaj svojih uspešnic, za finale pa še enkrat povabil Cetinskega, da sta skupaj odpela nekoliko smelo verzijo Stand By Me. Tony je tokrat bolj pazil, da ni prekosil zvezde večera. Po debelih dveh urah je Bolton večer sklenil z največjim hitom How Am I Supposed to Live Without You, pomahal v slovo v stilu ameriškega predsednika, za dodatek pa odpel še Go the Distance, ki smo jo lahko slišali tudi v Disneyjevi risanki Herkules.