Brodolomec Gibonni

Pred koncertno turnejo ste rekli, da upate, da vas Slovenci še nismo pozabili.

V Brežicah sem dobil lep kompliment. Bilo je več ljudi, kot kdaj koli v zadnjih devetih letih. Tu sem že tretjič in to pomeni, da prej niso bili razočarani in so še druge nagovorili, da pridejo na koncert.

V Ljubljani pa ste doživeli pravi triumf.

Vsem se zahvaljujem in jih pozdravljam. To je bil eden od treh najboljših koncertov v mojem življenju. Tisti dan, 12. november, je bil zelo težak dan. Zjutraj sem se zbudil in nič mi ni šlo od rok. Prišel sem v dvorano, čakal začetek koncerta, ko sem prišel na oder, pa mi je nekaj dalo polet. Super je bilo. Neverjetno.

K sodelovanju ste povabili Neisho. Kje ste jo spoznali?

Spremljam glasbo v Sloveniji. Tudi moja založba je v Sloveniji. Poznam rock sceno – veliko bolje kot popevčice – in opozorili so me na Neisho. Povedali so mi, da je super, zato sem jo želel slišati. Na njenem albumu ni slabe pesmi. Vse so dobre, boljše ali zelo dobre, kar se zgodi zelo redko. Povedala mi je, da pripravlja nov album, ki bo še boljši, ampak jaz pravim, da se ti samo enkrat ali dvakrat v življenju zgodi, da narediš album brez slabe točke.

Se mogoče dogovarjata za kakšno sodelovanje?

Ne, ampak verjetno jo bom povabil za gostjo na enega od koncertov na Hrvaškem. Slovenska glasba na Hrvaškem ni prepoznavna, toda jaz pravim, da je to zato, ker trka na napačna vrata.

Katera pa so napačna vrata?

Ko sem začel v Sloveniji, sem trkal na sto napačnih vrat. Prideš za gosta na radijsko postajo in te voditelj najavi za novega Stavrosa. Nič nimam proti Stavrosu – on je super, poznava se – ampak voditelj ni imel pojma, za kaj gre. Jaz delam glasbo kot Peter Gabriel, Sting; pop, ki je zelo energičen in voditelj mi je delal škodo s tako najavo. Bolje bi bilo, da ne bi nič rekel. Prideš v oddajo in se moraš braniti. Katastrofa. V začetku sem v Sloveniji igral po klubih za 50, 60 ali 100 ljudi. Vedno sem bil v minusu, dokler se ni po dveh letih našel krog ljudi, ki imajo radi to, kar delam. Zato sem rekel Neishi, da ji lahko pomagam, da bo potrkala na prava vrata, in ne bo izgubljala časa. Ne morem pa ji pomagati pri odločitvi, koliko je pripravljena žrtvovati; priti v Zagreb ali Split in igrati za 150 ljudi, ki bi potem naokoli govorili, da so poslušali tisto malo Slovenko, in da je škoda, ker ostali niso prišli. To je edina pot.

To je torej vaš recept?

Ja. Tako sem uspel jaz in Metallica. Oni so bili pojem mladega benda s prvim albumom. Igrali so v vsaki luknji v Ameriki. Če so po koncertu imeli občutek, da niso bili dobri, so si zapisali ime kraja, se čez pol leta vrnili in tam dali vse od sebe. Tak način dela mora dati rezultate, je pa najtežja pot. To ni pot Britney Spears. Če bi ona tako delala, bi prej ostarela, kot uspela. Ona se mora prodati, dokler je mlada. Ko sem pred 20-imi leti začel igrati, so mi povedali, da v Londonu vsak dan izide 20 novih albumov in sem si rekel: groza, kdaj bom pa prišel na vrsto? Zdaj jih izide mogoče že 500. Groza me je, koliko dobre glasbe najbrž nikoli ne bo prišlo do mene in koliko slabe bo na žalost prišlo. Ti ljudje mogoče spijo nekje na Finskem in so zafrustrirani, ker svetu niso uspeli pokazati, kar so naredili. Jaz vem, da delam dobro tudi v svetovnem merilu, ampak omejuje me jezik. Bil sem na koncertih italijanskih pevcev. Niso boljši od mene. Nisem domišljav. To vem, ker so mi povedali vsi, ki so bili na mojih koncertih. Neishi sem rekel, da ima prednost, ker se ni poročila in je svobodna. Lahko se usede v avto in 15 dni potuje, mož pa je ne čaka doma užaljen, jezen in ljubosumen. Rekel sem ji, naj se ne poroči, dokler je mlada in naj poje.

Toda vi ste se poročili.

Jaz sem poročen že od nekdaj. Dalmatinci se poročimo takoj ali pa nikoli in jaz sem se takoj.

Pa vas to ni oviralo?

Me je. To vsi vedo. Moraš imeti dobro družino. Mislim, da sem dober do družine in jih ne bom nikoli ponižal, pa tudi družina mora biti v redu. Obstaja mišljenje, da vsi glasbeniki živimo kot Robbie Williams, da samo pijemo, bruhamo in seksamo. To ni res. So glasbeniki, ki so fer do družine, ampak družina ni fer do njih, obstaja pa velika večina tistih, ki niso fer do družine.

Za album Unca Fibre ste dobili zlato ploščo in pol. Kaj to pomeni?

Album se je v Sloveniji prodal bolje kot v zlati nakladi, ni pa še platinast. Zagotovo bo platinast do sredine decembra. Mogoče bo celo dvojno zlat in pol. Nočem lagati ljudem in neumno se mi zdi, da bi mi podelili nekaj, kar si še nisem zaslužil, pa sem rekel dajte mi zlato in pol.

Pravite, da so besedila na Unca Fibre najboljša doslej.

Besedila so razdelila poslušalce. Ni najbolj prijetno slišati, kar sem imel povedati. Poskušal sem se postaviti v kožo mladega dekleta (pesem Anđeo u meni), ki se prebudi 20 ali 30 dni po avanturi in ugotovi, da je noseča z bedakom. To mora biti grozno. O tem sem želel napisati pesem, ampak ta pesem ni črna. Sporoča ji, naj bo močna, da ne potrebuje bedaka ob sebi, če se odloči, da rodi, ali pa ne. Nisem sodnik in ji ne govorim, kaj naj naredi, ampak pravim, da se vse lahko dobro konča. Zagotovo ni bila vsaka ženska v podobni situaciji res noseča, ampak je imela samo nekaj dni zamude, se je pa obremenjevala in lahko razume to pesem. Jaz pa ne razumem, kako lahko nekdo reče, da je to črno. To je življenje in ne morem peti nečesa kot: »Idemo na plažu«. Veliko je bedakov, ki pojejo take pesmi, jaz pa ne morem. Veliko žensk me je vprašalo, kako lahko te občutke tako dobro poznam, so pa tudi ljudje, ki so rekli, da je to zanje pretežko. Oboji imajo prav in jaz sem zadel ene in druge. Če je zanje to pretežko, pomeni, da jim je prišlo do srca, da jih je vznemirilo. Tudi Falco in Phil Collins sta imela hite z besedili, ki niso bila srečna, niso bile teme kot je »Idemo na plažu«.

So vaša besedila avtobiografska?

Precej. Odraščal sem s sestro. Pretepala sva se, prepirala in se imela rada. Dva brata imata bratski odnos, dve sestri imata nek pakt, brat in sestra pa skupaj rasteta. Zato imam posluh za ženske. Nikoli jih nisem mistificiral, nisem jih imel za kraljice, princese ali za seksualni objekt. Ženske sem se naučil videti precej realno. Mislim, da ti sestra lahko da nekaj, kar ti niti mati ne more. Mati je boginja, ki te je rodila, dojila, ti dajala žepnino in kupovala sladkarije. Mislim, da je sestra res nekaj dobrega. Meni je pomagala, da razumem svet. Mislim, da znam poslušati ženske, prijateljice, dekleta, svojo ženo in da me je to obogatilo. Nekatere stvari pri ženskah res lahko razumem, nekaterih pa ne morem. Tudi pri pesmi Anđeo u tebi. Meni se ne more zgoditi, da bi zanosil, lahko pa to dejansko občutim. Težko pojasnim, malo fantaziram, ampak sprašujete me težko vprašanje.

Podnaslov albuma je Vodič za brodolomce in angele varuhe. Kdo pa je vaš angel?

Angeli so moja družina; krvna družina in družina, ki pride na koncerte. Oni me poznajo bolje, kot tisti, ki so rojeni v moji družini. Mogoče me moje občinstvo pozna bolje, kot stric. Ljudje so pazljivo poslušali moje pesmi in vedo neke stvari o meni. Tako čutim, to so moji angeli. Brodolomci pa… Pogosto mislim, da sem brodolomec.

Zakaj?

Zato, ker je svet zelo agresiven. Imam sina, starega 8 let, ki igra video igrice. Tega ne maram. Opazil sem, da ima igrico z nekim mišičnjakom, ki hodi po svetu in pretepa vse po vrsti. Izklopil sem mu elektriko in vse skupaj odnesel v omaro, da bo nanjo pozabil, dokler sem živ. Moj sin je krasen otrok, topel, ima socialni čut in zares ga imam rad; zdaj pa bi ga pokvarile neke igrice. Preveč se dela na tem, da bi bili vsi agresivni. To me zelo frustrira in počutim se kot brodolomec. Počutim se kot Leonardo di Caprio na Titaniku. Utaplja se, Kate Winslet stoji na vratih, on pa se sprašuje, ali mu bo dala roko ali ne. To res zelo čustveno dojemam. Pobili bi se zaradi parkirnega mesta. Nekaj ni v redu z nami. Ponoreli smo. In jumbo plakati! Povedo ti, kaj vse moraš kupiti, čeprav ne moreš. Greš od doma do službe, tistih pet kilometrov, in pojasnijo ti, da potrebuješ 60 tisoč evrov za novi avto, počitnice v Turčiji, na Maldivih. Stalno te bombardirajo. In potem na jumbo plakatu Gibonni! To je pa res poceni. Jaz tu še najmanj stanem. Veste, cel svet počiva na Paris Hilton. Zvezda je in mora pokazati nekakšnega psa, za katerega ne veš, ali je pes ali podgana. In ona mu kupi brilijantno ovratnico. To je grozno. Jaz imam rad ladje. Če bi imel veliko denarj,a bi si kupil krasno ladjo. Sem tip uživača, kot je bil Hemingway. Kupoval bi lepe slike, dobre cigare, želel bi biti s prijatelji in prijateljicami nekje, kjer je zelo vroče. Malo sem staromoden. Vsi ti novodobni bogataši so kreteni. Problem imajo.

Kroži anekdota, da ste med snemanjem albuma Mirakul morali celo prodati avto.

Res je. Zveni neobičajno. Tisto leto sem kupil stanovanje in zanj sem dal zadnji denar. Ko smo snemali album, je sponzor odpovedal sodelovanje. Dolžan sem bil 25 tisoč dolarjev. Vedno sem mislil, da imam dobre prijatelje in sem poklical vse po vrsti. Če bi me včeraj poklical, bi ti dal, so mi rekli vsi. Saj nisem bil sirota, samo tako se je vse skupaj sestavilo in nisem se želel osramotiti ter ostati dolžan. Nekaj mi je posodil moj producent. Razmišljal sem, česa pravzaprav ne potrebujem. Imel sem dva ali tri mesece staro alfo, ki sem jo prodal in plačal človeku. Po dveh mesecih pa se je tudi sponzor vrnil. To sem povedal nekemu novinarju in on je naredil cirkus. Gibonni je v krizi! To je bila dobra šola. Od takrat vedno vse petstokrat preračunam. Za novi album sem dva, tri mesece prebil v studiu, več kot 280 ur, potem pa sem prišel v Zagreb, v drugi studio in odpel eno pesem. Slišal sem, kako tam zveni moj glas in sem vse posnete pesmi, razen ene, izbrisal. Z eno potezo sem izbrisal več kot 280 ur po 30 evrov plus DDV. Pred mojim občinstvom hočem zveneti vrhunsko. Vem, da moja plošča ni slabša od Pina Daniellija ali Zuccera. Ampak oni delajo za vsaj 150 milijonov ljudi, jaz pa delam samo za Slovence, Hrvate in nekaj Bosancev. In to mora nekdo plačati. Nekdo mora zgraditi ta most.

Ste kdaj razmišljali, da bi poskušal tudi na evropskem tržišču?

Sem, ampak jaz sem že »stara kanta«. MTV glasba je glasba za debitante in dobro je, da nimaš več kot 25 let. Za pop glasbo ne moreš biti »stara kanta«, za džez pa nisem dovolj eksotičen. Vem, da so tu moje meje.