Glasba

Bosansko-hercegovski kantavtor, ki obožuje besede Janeza Drnovška

Celje, 02. 03. 2016 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min

Avtor

Teja Pelko

Edin Dervišhalidović, bolj znan pod imenom Dino Merlin, velja za enega najpomembnejših glasbenikov v Bosni in Hercegovini. Z njim smo se pogovarjali pred njegovim nedavnim nastopom v Celju, med katerim se je zgodila tudi zaroka. A ne na odru, saj je Dino prepričan, da bi morale zasebne stvari ostati v zasebnem okolju.

Dino je tudi avtor besedila prve himne Republike Bosne in Hercegovine Jedna si jedina. FOTO: Jernej Kogelnik

Slovenija ima v Dinovem srcu posebno mesto. "Slovenijo – tako kot vse države nekdanje Jugoslavije – jemljem kot del nečesa, čemur v resnici pripadam, kjer sem živel in doživel velike in lepe trenutke. Spominjam se zadnjega koncerta tu. Ljudje so nabriti, radi me imajo, tako kot imam jaz rad njih. To je en krog, ki se ponavlja in ki mi je drag. Živim od teh pesmi, živim za pesmi in za te občutke ter za vse, kar te pesmi producirajo v človeških dušah," pravi glasbenik, ki je na sceni od leta 1983. Od takrat se je na glasbenem področju spremenilo zelo veliko stvari.

"Vse se spreminja, kar je pravzaprav lepo. Še velikani pravijo, da je sreča v gibanju, menjanju, delu, delovanju, tako da je to neizbežno. Imel sem to srečo oziroma mi je bilo to mogoče usojeno, da sem uspešno prešel iz analognega v digitalni svet. Veliko jih je namreč obstalo na pol poti – ne vem, ali niso mogli ali se niso znali prilagoditi. Sam pa sem imel to srečo, da mi je uspelo iti čez vse te faze, ki jih je bilo med letoma 1983 in 2016 res veliko," nam je povedal Dino, ob tem pa se je spomnil tudi na razlike med snemanjem nekoč in danes. "V časih snemanja moje prve plošče se je snemalo na magnetofonske trakove. Vse se je snemalo takoj. Vsi so snemali vse – ni bilo foliranj, ni bilo nasnemavanj – tako kot to poteka zdaj. Zdaj so drugi časi. Nekoč je bila to zares zelo težka disciplina, konec koncev pa tudi privilegij, saj je zelo malo ljudi sploh lahko snemalo, saj so bila drugačna pravila vedenja za mizo. Na neki način si moral biti izbran ali talentiran, da si lahko od urednikov dobil možnost za snemanje plošče. Ni bilo tako, kot je zdaj. A vsako obdobje ima svoje zakone. Obdobja se menjajo. Tu smo zato, da se poklonimo času, predvsem pa zato, da ostanemo zvesti sami sebi. Najprej moraš predvsem igrati za samega sebe, potem moraš biti v koraku s časom, šele nato lahko prideš do vprašanj, kako je mogoče uspešno iti čez vso to burjo, slabo vreme in neurja," pravi Dino.

Glasbenik je prepričan, da je oder od vseh. FOTO: Jernej Kogelnik

Glasbenik je v svoji 33-letni karieri nanizal več kot 150 pesmi. Od kod črpa navdih zanje? "Tu ni pravila. Navdih pride občasno, in to v različnih okoliščinah. Lahko vas navdahnejo neke stvari, ki jih drugi sploh ne opazijo. Navdih pa moraš tudi iskati, iti za njim, tako kot gre igralec za žogo – ne čaka, da bi žoga prišla do njega. Sam navdih pogosto dobivam z branjem. Precej veliko berem. Dobivam ga tudi med potovanji in druženjem z življenjem," nam je zaupal Dino.

Glasbenik se je pri nas ustavil v sklopu turneje Hotel Nacional. FOTO: Jernej Kogelnik

V njegovem repertoarju prevladuje ljubezenska tematika, zato ne preseneča, da si številni želijo svojo ljubezen do ljubljene osebe izraziti z njegovimi pesmimi, številni tudi na odru med njegovim koncertom. A Dino tega ne mara. "V čast mi je, da želijo ljudje takšne velike slovesne trenutke deliti na mojem odru, a mislim, da bi moralo to ostati v zasebnem okolju. Vse te velike zasebne stvari bi po mojem mišljenju morale ostati v zasebnem okolju. Oder je namreč od vseh. To je neke vrste romanje, na katerem si me vsi želijo takšnega, kot sem, in si me vsi želijo zase, tako da se mi zdi, da če bi se na odru zaročali in pošiljali svoja zasebna sporočila oziroma svoja zasebna življenja živeli na mojem odru, ne bi ostalo veliko prostora za tisto, kar oder je. Oder je zame, za pesmi in vse nas skupaj," pravi glasbenik, ki se mu je v Celju 'zgodila' zaroka pod odrom. Od njegove je minilo že več kot 30 let, odkar je prvič videl svojo ženo Amelino, pa že 36. Njeni starši ga sprva niso marali, saj je bil reven, ona pa je prihajala iz bogate družine. Po petih letih zveze sta se zato na skrivaj poročila. Na poroki sta bila samo njegova priča in Amelinina sestra, ki je bila njena priča. Po dahnitvi večnega da sta odšla na poročno potovanje v Dubrovnik, ko sta se vrnila, pa sta se preselila k njegovi mami. Ženini starši so bili na Amelino tako jezni, da leto in pol sploh niso hoteli slišati zanjo. Zdaj so paru, ki sta se jima v zakonu rodila hčerka Naida in sin Hamza, bolj naklonjeni. In kakšen je recept za srečen dolgotrajen zakon? "Ni nekega življenjskega recepta. Z ženo sva skupaj že več kot 30 let, tako da je to neka dolga pot. Zakon običajno ubija ljubezen. V najinem primeru pa zakon razpihuje ljubezen. Imel sem to srečo, da sem ženo spoznal, ko sva bila še oba otroka. Nisva veliko razmišljala, prav tako nisva imela veliko izgubiti. Jaz sem bil fizični delavec, tako da se z mano zagotovo ni poročila zaradi slave in denarja. In že to je nekaj," nam je povedal Dino.

Dino je dvakrat kot izvajalec sodeloval tudi na Evroviziji. FOTO: Jernej Kogelnik

Glasbenik je k nam prišel s smučanja. V prostem času zelo rad da možgane na pašo, da nekaj trenutkov ne razmišlja o tistem, kar sledi. "Zelo mi je všeč zapis v fantastični knjigi velikega Slovenca, pokojnega Janeza Drnovška, ki pravi, da se pogosto ukvarjamo s tistim, kar je bilo včeraj, in vedno mislimo na težave, ki se bodo zgodile jutri, v tem sendviču pa izgubljamo sedanjost, ta trenutek, na katerega bi morali biti osredotočeni. On je to zelo lepo napisal. Občasno je dobro pustiti, da je trenutek, v katerem smo, dominanten, ne glede na to, kaj je bilo včeraj in kaj nas bo doletelo jutri. To so ovire, ki nam preprečujejo in onemogočajo let," pravi Dino.

Merlin se je rodil 12. septembra 1962 v Sarajevu, kjer je preživel svoje otroštvo. Po končani srednji strojni šoli se je poročil in začel družino preživljati kot delavec v tovarni železa. FOTO: Jernej Kogelnik

Kljub navidezni umirjenosti pa se zelo hitro razjezi. "Takšen je moj temperament. Morda vidim neke stvari, ki jih drugi ne. V glavnem me razjezijo ljudje, njihova bahavost in neosredotočenost na življenje. Na življenje je treba biti osredotočen," je prepričan Dino.

Kljub številnim uspehom glasbenik ostaja skromen. "Do sebe sem precej kritičen, tako da ni veliko prostora za proslavljanje in ponos. Mogoče bi si moral vzeti čas in razmisliti o tem, saj se je nakopičilo že kar nekaj let in uspehov. A še vedno sem eden tistih ljudi, ki mislijo, da bodo v tistem trenutku, ko pomislijo, da so na vrhu, začeli padati," je vraževeren Dino. Tega pa si, ker še ni uresničil vseh sanj, niti najmanj ne želi. "Imam še neuresničene sanje. Dokler človek sanja, pomeni, da je živ in da še obstaja prostor za igro, upanja, projekte. Tisti trenutek, ko zaprete trgovino sanj, ste na neki način sami sebi rekli: 'To je konec.' Nimam več razloga, da bi igral te tekme. Jaz pa sem še vedno razigran. Še vedno mi je všeč to, kar delam, tako da imam še vedno tudi sanje," nam je razkril Dino. Spreminjal pa ne bi ničesar, saj – kot pravi – potem to ne bi bil on.