Balladero: Popolnost je, da si to, kar si, in da ustvarjaš, kar čutiš

Album Perfect You se zdi zelo jasno definirana avtorska plošča, manj osebno izpovedna, bolj tematsko univerzalna, žanrsko raznolika, hkrati pa neverjetno poslušljiva ...

Dominik Bagola: Veseli me, da so odzivi na novo ploščo zelo pozitivni. Album sem intenzivno pripravljal nekaj let, saj se mi je zdelo pomembno in nujno, da naslednica preseže prvenec. Zato so vse skladbe, ki so na plošči, tu res z razlogom. Ni t. i. "fillerjev", ampak smo se potrudili, da je album znova homogena celota, ki poslušalca drži od začetka do konca. Hkrati se mi je zdelo pomembno, da se ne ujamem v vzorcu prvenca Club Deuce, zato je bil premik naprej nujen. Predvsem sem hotel manj balasta v skladbah, vizija je bila, da čim bolj zadihajo, zato je plošča tudi aranžmajsko zastavljena bolj minimalistično. Hoteli smo, da skladbe čim bolj naravno tečejo in da ohranimo neki pravi "groove" in energijo skozi ves album. 

Je bilo kaj tehtanja, kaj bi "šlo v ušesa", melodije, ali zadeve nastanejo spontano in neobremenjeno? Je veliko piljenja, razmišljanja, premišljenosti?

Dominik Bagola: Pri drugi plošči je bilo piljenja veliko. Že v osnovi je bilo več skladb, kot jih je potem dejansko prišlo na album, ampak sem po skoraj fuzbalskih izločilnih bojih na koncu v studio prinesel 12 skladb finalistk, ki smo jih potem s producentom in glasbeniki v skupnem kreativnem procesu še dodatno nadgradili, pri tem pa je bilo vključeno tudi veliko spontanih prebliskov. Spontanost je tudi ključna za moje ustvarjanje, saj skladb ne posiljujem, ampak nastajajo nekako naravno po navdihu. Je pa potem čisto druga zgodba priprava materiala za studijska snemanja, ker hočeš tam vseeno ovekovečiti vsako skladbo v čim popolnejši obliki. Zato je predvsem pomembno, da odstraniš tisto, kar je odvečno, moteče.

Človek dobi vtis, da je vse popolno in na svojem mestu, produkcija pa na svetovnem nivoju. Koliko je k zvoku prispeval sam producent Uwe Bossert, je to "njegov zvok", ali je bil zgolj medij, ki je udejanil in oblikoval vaše ideje in jih primerno zapakiral?

Produkcijo sem tokrat res zaupal producentu svetovnega formata. Uwe Bossert je sicer kitarist svetovno znane skupine Reamonn, s katero je nanizal vrsto svetovnih hitov (Supergirl, Tonight), in to se pozna tudi sicer v njegovem producentskem delu. Brezkompromisen je glede kakovosti zvoka in tudi glede tega, kako mora skladba nagovoriti občinstvo, pri čemer je pomembno, da ima res izjemen občutek za dinamiko in aranžmajsko celoto skladb. Ampak najino sodelovanje je bilo predvsem super kreativna izkušnja, delo v njegovih studijih Achtung Music v Münchnu je potekalo tako, da sem sam najprej pripeljal skladbe do neke končne strukture in oblike, nakar sva se lotila detajlne aranžmajske zasnove in iskanja pravega zvočnega karakterja vsake skladbe. Predvsem ta del snemanja je bil ključen, saj smo se potem z ekipo glasbenikov, ki je sodelovala pri snemanju (Sebastian "Seppl" Rotard na bobnih, Hubert Steiner na bas kitari, Mirna Bogdanović na spremljevalnih vokalih), lahko res osredotočili na samo igranje in zgolj tisto finalno nadgradnjo skladb, ki pa mora vedno biti tudi stvar navdiha. Na srečo smo v studiu v prvo zadihali kot pravi bend, pri tem se nam je pri celotnem snemanju albuma pridružil tudi Uwe Bossert na kitarah, tako da je njegov značilen kitarski zvok prisoten v vseh skladbah. Vseeno pa je snemanje dopuščalo tudi obilo prostora za mojo kreativno svobodo, tako da sem za album ob klavirju in glavnih vokalih posnel različne klaviature, glockenspiel, harmoniko, indijsko flutino. Skratka vse skupaj smo zapakirali res barvito, a celovito.

Če ste bili morda prej nekoliko bolj žanrsko specifični, se zdaj zdi, da ste se usmerili precej bolj v mainstream, od rocka, soula, bluesa ... kar morda niti ni najbolj pomembno. Poslušalstvo se širi, kar ni bilo mogoče prezreti že pri prvi skladbi Zlati časi, ki se je odlično prijela ...

Večja homogenost zvoka je verjetno tudi naravni proces oziroma rezultat tega, da gre za drugo ploščo. Pri prvi po navadi še iščeš svoj zvok, ki ga potem izdelaš skozi odrske nastope in seveda tudi skozi druge studijske projekte, ki sledijo. Če se je, lahko rečem da še vedno avtentični avtorski izraz Balladera, zdaj res bolj zasidrali v mainstreamu in bomo s tem razširili občinstvo, bom tega seveda zelo vesel. Ampak o tem bo presodil čas. Za zdaj se zdi prihodnost dobro zastavljena. Zlati časi so očitno res dosegli tudi del občinstva, ki nas prej mogoče ni poznal, čeprav smo bili že veliko po odrih tako v Sloveniji kot tudi v tujini (koncerti v Nemčiji, Švici, Avstriji, Veliki Britaniji). Vsekakor si, kakor vsak glasbenik, želim čim več nastopov in čim več poslušalcev, zato je pomembno, da se v lastnem izrazu ne zapiram v striktne okove žanrov ali krožkov. Tako da je večja odprtost in privlačnost novega albuma vsekakor dobrodošla.

Zakaj le dve skladbi v slovenščini, besedilno vam gre tudi v materinščini prav dobro, bo tretja plošča bolj njej v prid?

Nekako je tako, da je z vsako ploščo več slovenskih skladb, ampak glede na to, da je bila na prvi ena slovenska, Če bi, v duetu z Jadranko Juras, na novi pa sta slovenski dve, Zlati časi in Le bdi, bo trajalo še nekaj časa, da bo ugledala luč sveta Balladero plošča, ki bo v celoti v slovenščini (smeh). Mogoče čakam, da mi bodo namesto prav dobro besedila v materinščini šla odlično. Šalo na stran, na besedila gledam kot na del aranžmaja, ker sem otrok MTV-generacije, mi je seveda angleščina blizu, tudi del glasbenega študija sem preživel v Londonu. Obenem bi svoj glasbeni izraz težko umestil samo na slovenske odre, ker gre pač še vedno za bolj netipično glasbo, nasploh so klavirski kantavtorji pri nas bolj redkost, z nekaterimi izjemami. Se mi zdi, da vseeno bolj prednjačijo kitarski bendi, kitarski kantavtorji, je pa res, da se je scena v zadnjem času tudi že dobro premešala, razvila, prerodila in postala še bolj pestra, kar je dober obet tudi za vse domače ustvarjalce, ne glede na jezik, v katerem ustvarjamo.   

Ploščo pravzaprav prevevata pozitivnost in optimizem, se veselite, kako bo zadihala na odru, v živo, vam bolj dišijo klubi ali morda bolj "teatrsko" okolje, kot sta SiTi teater ali Kino Šiška?

Vedno uživam v tem, ko (dobri) duh končno uide iz stekleničke ali v tem primeru iz plošče. Do prvih koncertov se v ustvarjalcu nabere neki stres, zato vsi komaj čakamo, da bomo lahko novo ploščo končno predstavili tudi v živo! Sicer nisem pristaš sterilnega poustvarjanja plošč, ampak res uživam, ko se stvari začnejo razvijati na odru, ko dobijo neko dodatno dimenzijo. Skladbe gredo takrat svojo pot. Vsekakor se zelo veselim odrskih nastopov, tudi zaradi super ekipe prekaljenih domačih glasbenikov, ki tvorijo osveženo zasedbo – Boštjan Gradišek na bobnih, Jernej Kržič na bas kitari in Martin Lunder na električni kitari. Kar zadeva odre, pa niti nimam preferenc, igrali smo že povsod, od punkovskih klubov, alternativnih odrov, festivalskih odrov do "fancy" prireditev, tudi v Kinu Šiška smo že igrali. Treba se je prilagoditi prostoru in si poslušalce pridobiti na svojo stran. Če ti to uspe, nima pomembno, kje koncertiraš. Je pa res, da je za našo glasbo lažje, če smo v bolj "teatrskem" okolju, ker s klavirjem v ospredju in z v jedru še vedno bolj baladno naravnimi skladbami pač težko vžgeš na študentski veselici.

Kaj je dandanes za vas popolnost, tako v človeškem kot glasbenem smislu, jo je smiselno iskati ali preprosto – živeti in uživati v tem, kar nam življenje ponuja?

Popolnost je v tem, da si to, kar si, preprosto ti. Če preveč iščeš, se lahko hitro tudi izgubiš. Zato je tudi naslov albuma Perfect You v tem smislu mišljen kot komentar na plastičnost in fasade sodobnih posameznikov, kjer v zameno za všečke in instant popularnost vsi ustvarjamo neki popolni videz in idealni vtis o nas samih, s selfieji v neskončnih variacijah, s katerimi izpričujemo svoj navidezno popoln življenjski stil. V resnici pa seveda ni nič popolno, bolj je pomembno ohraniti tisto pristnost v življenju, to se mi zdi pomembno tudi na odru. Da vseskozi ohranjaš avtentičen ter unikaten izraz in da ustvarjaš tisto, kar res čutiš. Brez kalkuliranja, brez "fejkanja".