Pesem To je ljubezen je tvoje avtorsko delo, mastering pa je bil (kot že pri prejšnjih pesmih) opravljen v legendarnem studiu Abbey Road v Londonu, kjer so snemali Beatli in številni drugi. Očitno ti to veliko pomeni ali gre za "dodano vrednost", ki jo pesmim prida "patina" tega slovitega studia?
Doslej sem preizkusil nekaj mastering studiev po Evropi, Abbey Road se je izkazal za najboljšega za mojo glasbo, zato ostajam pri njih. Tudi cenovno niso noben "bavbav", kot marsikdo (zmotno) domneva. Prejšnji singel Kisik sem dal "zmasterirati" v več studiih, izdelek iz Londona je bil za razred boljši od drugih. Priznam pa tudi, da mi to veliko pomeni. Če je že v snemanje vloženega toliko truda, perfekcionizem zganjam tudi pri "piki na i".
To je ljubezen deluje kot tipična ljubezenska popevkica ali je kaj več?
Res je. Komad niti ne skuša biti več kot samo to. Poboža dušo, srce in, upam, tudi ušesa. Gre tudi za svojevrsten odmik od mojega lanskega albuma Stratosfera, pri katerem sem se loteval malce "težjih" tem, kot so chemtraili, nov svetovni red, potrošništvo itd. Čeprav je ljubezen po eni strani milijonkrat prežvečena glasbena tema, pa gre za silo, ki vrti ta svet, in spodobi se jo vedno znova častiti. Mislim, da se bo v tekstu komada prepoznal vsak, ki je bil kdaj zaljubljen.
V pesmi si prvič v vlogi vokalista – boš pel tudi v prihodnje ali je šlo tokrat bolj za eksperiment in bodo poslej bolj kot tvoj glas igrale kitare?
Gre za poskus v slogu "no, pa da vidimo" oziroma slišimo, hehe. Pri naslednjih singlih bom mikrofon spet prepustil gostujočim vokalistom.
Koliko daješ poudarka igranju v živo, imaš enako ekipo kot v studiu, kako je bilo na nastopu v Laškem na prireditvi Pivo in cvetje?
Laška izkušnja je bila super, končno sem lahko ekipo popeljal na veliki oder. Izkazalo se je, da moja glasba res najbolj sodi tja. Ekipa Ministrstvo resnice je zgolj koncertna, saj v studiu vse inštrumente razen bobnov običajno odigram sam. Sicer pa vedno rad nastopam v živo, na svoji spletni strani jernejzoran.com sproti objavljam tudi koncertne datume. Drži pa tudi, da so trenutni časi za nastopajoče glasbenike kar trda preizkušnja. Ampak vztrajamo. Opažam tudi pojav številnih cover bandov, sam pa vseeno prisegam na avtorsko glasbo.
Menda si bil tudi na "strokovnih izobraževanjih", na koncertih McCartneyja in Claptona. S kakšnimi očmi, ušesi gledaš tovrstne koncerte, kot oboževalec ali profesionalni glasbenik? Kaj od takih koncertov odneseš, se naučiš?
V prvi vrsti (ne dobesedno, je prevelika gneča) kot oboževalec. Hodim predvsem na nastope "starih prdcev", ker je to glasba moje mladosti. Uspelo mi je videti večino bendov ali vsaj njihovih posameznih članov – predvsem gre za zasedbe iz šestdesetih in sedemdesetih, od Pink Floydov dalje. Seveda prisluhnem tudi z "obrtniškimi ušesi", to je pač poklicna deformacija. Včasih je pravi blagoslov, komad znati slišati tako, da se ne posvečaš določenim podrobnostim. No, letos sem se Claptona spravil poslušat v londonski Albert Hall, ker me je res zanimalo, kakšen je zvok v tej dvorani. Imam namreč kar nekaj albumov, ki so bili posneti tam, tudi njegovih. Sicer je pa res najbolj "na komot", kadar kakšen Jeff Beck pride v Križanke.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.