AVDIO: Se Bordo spušča (pre)daleč?

Sta Bordo s prvim komadom Odplešiva toliko "odplesala", da sta šla daleč in pristala predaleč (za nas), v novi pesmi?
 
Sigurno pleševa na tisto, kar vidiva okrog naju. Vsak ima možnost plesati na svojo glasbo, problem nastane, ko narod začne nevede plesati kakor drugi hočejo. Obe pesmi prav to sporočata, da smo preveč vodljivi, da izgubljamo svoje mnenje in tisto notranjo energijo, ki naj bi nas vodila po naših poteh. Glasbeniki imamo možnost, da povemo kar nas trenutno moti, a večinoma to niso lahkotne poletne besede zavite v neki poletni pop hit. Verjetno si veliko glasbenikov niti ne upa opisovati trenutnih družbenokritičnih situacij, saj to upliva na radijska predvajanja in njihove poslušalce.

Kje je torej predaleč za nas, gremo vsi tja ali pa v času individualizma vsak po svoje, k istemu (resničnostnemu, Pokemon Go) cilju, kam pravzaprav gremo?
 
Pesem je reakcija na trenutno stanje naroda, na migracijske probleme, družinske zakonike, itd. Opisuje prav to, kako bi posameznik začel razmišljati, če bi se tudi njemu nekoč vse postavilo na glavo. Verjamem, da je trenutno za nas še vse predaleč. Predaleč za spremembe, predaleč za sprejemanja, predaleč za človečnost in enostnost. Očitno bomo potrebovali še kar nekaj desetletij, da bo mentalno stanje naroda prešlo na višjo raven. A za to so potrebni posamezniki, za to je potrebna zavest in odločnost. Moje mnenje je, da kot družba stagniramo, celo na trenutke nazadujemo, ampak kot posameznik ima vsak možnost stopiti ven iz kroga apatičnosti, kroga, ki so ga načrtno ustvarili posamezniki na visokih položajih. Individualizem praktično ne obstaja več, oziroma v zelo majhni meri, saj vse načrtno pelje tja kamor drugi hočejo. Občutek imajo, da gredo tja kot individualisti, a pridejo na cilj kot enota (eden od primerov je Pokemon Go).

Ali ni to zgolj neki orwellovski načrt, ki se izpolnjuje še bolj kot v apokaliptičnem romanu 1984?

V nekem delu besedila mogoče že, ampak vseeno govoriva v pesmi o posamezniku kot migrantu, beguncu, ki verjetno sanja enako kot mi, a vidi drugače. O nekom, ki zna sanjati in o družbi, ki je zmanipulirana, da sanja sanje drugih. Veliko ljudi si niti ne bi upala pogledati beguncu v oči, ker se bojijo resnice, tistih oči, ki govorijo brez, da bi spregovorile.

V zapeljivo pop formo sta zapakirala veliko dozo fatalizma, je kozarec napol poln ali prazen, obstaja luč na koncu tunela?
 
Ne vem, če bi temu rekel, da gre za fatalizem. Bolj za vprašanja in napeljevanje v drugo smer, v upanju, da se aktivira tista luč, ki jo nosimo v sebi. Ostajava optimistična, da se bo in se že spreminja na bolje. Vsi kot posamezniki imamo to v sebi, a kot družba pa trenutno tvorimo tumor na človečnosti. Če vidiš najprej drobne lepe stvari okoli sebe in jih znaš sprejeti, potem mislim, da ne potrebuješ velikih, kajne?
 
Če vaju je tokrat zaneslo (pre)daleč, kako trd je pristanek in kam vaju odnaša naprej?

Naprej zagotovo v mirnejše vode. V produkciji pa verjamem, da bomo s Petrom Penkom iskali in odkrivali vsaj za naju še neznane glasbene svetove.