VIDEO: Zgodba o v Brooklynu rojenemu dekletu na poziv, ki bi rada postala igralka

Na velika platna se po dolgem času in dolgoletnem pričakovanju vrača Peter Bogdanovich, eden od najbolj cenjenih filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Po dvanajstletni odsotnosti, med katero je režiral tri filme za TV in z grammyjem nagrajeni dokumentarec Runnin' Down A Dream: Tom Petty and the Heartbreakers ter povsem predelal in razširil inačico svojega priznanega dokumentarca Directed by John Ford. Igral je tudi v seriji The Sopranos in v nekaj celovečercih ter objavil še dve knjigi na temo filmske umetnosti, vključno z uspešnico Who The Hell's In It. S Takšna pač je se Bogdanovich vrača k žanru komedije, v katerem se je izkazal s svojimi zgodnjimi uspešnicami, kakršni sta What's Up, Doc? in Paper Moon, ter s kultnimi klasiki They All Laughed in Noises Off.

Podobno kot They All Laughed je bil celoten film Takšna pač je posnet v režiserjevem domačem mestu New Yorku, ki se predstavlja v najbolj romantični luči. Bogdanovich – ki slovi po tem, da z igralci vzpostavi izjemen odnos, od svojega nagrajenega The Last Picture Show do zadnjega, The Cat's Meow – je tokrat zbral vrhunsko igralsko zasedbo, v kateri blestijo Owen Wilson, Imogen Poots, Jennifer Aniston, Will Forte, Kathryn Hahn in Rhys Ifans.

Gre za romantično komedijo v klasičnem slogu, ki jo preveva nič manj klasični žanr fizične komedije. Čeprav je s svojimi liki, zapleti in prizorišči povsem sodoben, se film vrača k značilnostim žanra iz zlatih časov Hollywooda tridesetih in štiridesetih; kar prasketa od duhovitosti, sredi najbolj norih in burkaških zapletov pa ohranja šarm in prefinjenost.

Zgodba govori o Isabelli 'Izzy' Patterson (Imogen Poots), v Brooklynu rojenem dekletu na poziv, ki bi rada postala igralka; v hotelu Barclay na Manhattnu sreča Arnolda Albertsona (Owen Wilson), uspešnega gledališkega in filmskega režiserja, ki na Broadwayu ravno postavlja novo predstavo, in ki ji predlaga kupčijo: za 30 tisoč dolarjev naj nekaj ustvari iz svojega življenja. Kot ji razloži Arnold, nekateri hodijo v parke in veverice hranijo z oreški. In čemu včasih ne bi veveric dajali oreškom? Izkaže se, da Izzy ni prvo dekle na poziv, ki ji je Arnold natvezil to zgodbo. Isabella ni edina veverička … in dovtip 'veverice oreškom' odmeva skozi celoten film in mu daje prav poseben komični učinek.

Čeprav je Isabella seveda vidno zaprepadena, ponudbo sprejme. Vendar to sproži verigo dogodkov, ki na glavo obrnejo življenja vseh, ki jih dekle sreča: Arnoldove soproge in zvezdnice njegove gledališke igre Delte Simmons (Kathryn Hahn); Deltinega soigralca Setha Gilberta (Rhys Ifans), ki z Arnoldom tekmuje za Deltino naklonjenost; dramatika Joshue Fleeta (Will Forte), ki se v Isabello zaljubi; njene psihiatrinje Jane (Jennifer Aniston), za katero se izkaže, da je Joshuino dekle; pa še velecenjenega in uglednega sodnika Pendergasta (Austin Pendleton), Isabelline nekdanje stranke, ki je z dekletom obseden. V zgodbo se vpletata še Isabellina starša (Cybill Shepherd in Richard Lewis) ter skrivnostni detektiv (George Morforgen), ki ga je najel sodnik in za katerega se izkaže, da je oče dramatika Joshue Fleeta. Proti koncu filma postane jasno, da je – po nizu komičnih soočenj, prevratov in obratov – življenje vseh povsem drugačno.

"Zgodba filma je malce preveč zapletena, da bi jo znal dobro razložiti," pravi Bogdanovich. "V osnovi gre za dekle, ki se prodaja, in za to, kako se skozi niz nenavadnih pripetljajev razcveti v filmsko zvezdnico. Vsi liki v filmu ji pri tem pomagajo – hote ali nehote. Gre za naravno danost naključij."

Bogdanovich je zgodbo za film izvirno zasnoval z zdaj že nekdanjo soprogo Louise Stratten; scenarij sta spisala že pred 15 leti. Takrat naj bi Strattenova igrala vlogo Isabelle, John Ritter pa naj bi stopil v čevlje Arnolda. Toda po nenadni tragični smrti slednjega sta se Bogdanovich in Strattnova odločila, da scenarij in celoten projekt za nekaj časa odložita na stranski tir.

"Začelo se je z dvojim," se spominja režiser. "Z naslovom, ki je takrat bil Veverice oreškom in ki smo ga zdaj spremenili, ter z zamislijo, da nekdo prostitutki da denar in ji s tem pomaga, da se neha prodajati. To sem v Singapurju nekajkrat storil tudi sam, ko smo tam snemali film Saint Jack. Med iskanjem igralske zasedbe in pripravami na snemanje filma, v katerem je Ben Gazzara igral nepomembnega lopova in zvodnika v Singapurju v sedemdesetih, ki sanjari, da bi postal lastnik bordela, smo za namene filma spoznali kar nekaj delovnih prostitutk. Za dve mi je bilo še posebej žal; prepričan sem bil, da jima ni do tovrstnega dela, zato sem vsaki dal nekaj denarja, da si omogočita boljše življenje. To je bil nekakšna spodbuda za scenarij. In všeč mi je bil dovtip veverice oreškom, saj sem vedno oboževal Lubitschev zadnji film Cluny Brown, iz katerega je vzet. Lubitsch je eden mojih najljubših režiserjev."

Na koncu so naslov spremenili, saj se je med samim snemanjem "film iz fizične komedije z romantičnimi prebliski spremenil v romantično komedijo s fizičnimi prebliski. Poleg tega se je zdelo, da fraza veverice oreškom ne gre skupaj s to verzijo filma. Boljša izbira se je zdel naslov pesmi iz tridesetih She's Funny That Way. Do glasbe iz tridesetih sem sploh pristranski."

Nekje na sredini snemanja so se režiser in producenti odločili, da se znebijo nasnetega pripovedovanja zgodbe, saj so menili, da bodo gledalci raje gledali Isabello; za narativni element so izbrali intervju. Nekaj let po zgodbi, ki se odvija v filmu, ima Isabella, ki se je bila preselila v Hollywood, tik preden se ji obeta nesluten uspeh, svoj prvi intervju (novinarko igra Illeana Douglas, s katero je Peter leta poprej igral).

Čeprav je Bogdanovich zelo zadovoljen s končnim izdelkom, priznava, da se je na poti scenarija do velikih platen marsikaj spremenilo. "Ena od poglavitnih sprememb," pravi, "je ta, da ni več toliko fizične komedije. A všeč mi je bila zamisel o intervjuju z Isabello, ker smo nekaj podobnega uporabili že pri Noises Off." Pri omenjeni priredbi uspešne broadwayske farse so namreč prav tako potrebovali nekaj, da jo povežejo v celoto, "saj igra, po kateri smo film posneli, ni imela dobrega filmskega začetka ali konca. V gledališču je delovalo, saj se tam dvigne in pade zastor in se igralci pridejo poklonit, in tako vidimo, da so še vedno živi. Pri filmu tega ni. Zato smo film 'ovili', in Michael Caine je bil pri tem odličen. Z Imogen v podobni vlogi se zdi, da je ta film postal precej toplejši."

Skozi film so posejani tudi mnogi znani obrazi, ki zvečine 'igrajo' sami sebe – med njimi igralci, ki so nosili nekatere prejšnje Bogdanovicheve filme, na primer Tatum O'Neal, Colleen Camp in Joanna Lumley, pa tudi Michael Shannon in filmski ustvarjalec Quentin Tarantino. "Pojavljanje teh obrazov v filmu je sijajno," pravi producentka Holly Wiersma. "Snemali smo v New Yorku in hoteli smo, da je to film o New Yorku, zato smo poklicali ljudi dan pred snemanjem ali celo na dan snemanja, in jim rekli, Hej, pridi in pojavi se v našem filmu. Pomagaj nam promovirati New York. To je film o Broadwayu in o slavnih, pa smo se odločili, da to izkoristimo in pred kamero za hip postavimo zabavne posameznike, tudi če nimajo nobene replike." Začeli so z Graydonom Carterjem (urednikom revije Vanity Fair) kot šoferjem limuzine Owena Wilsona. "Bolj newyorški ne bi mogli biti. Potem smo uporabili mojega prijatelja, igralca Jaka Hoffmana, sina Dustina Hoffmana, na katerega smo naleteli v četrti Bowery. Mimo jo primaha umetnik in oblikovalec Scott Campbell in z njim je manekenka Erin Heatherton … In potem smo hoteli tudi, da so Arnoldove 'veveričke' kar se da prepoznavne: Anna O'Reilly, nadarjena igralka, ki jo poznam že celo večnost, je bila po naključju v New Yorku, pa sem jo prosila, naj bo prva veverička na letališču. Jennifer Esposito, ki živi v New Yorku, je bila druga. Potem so tu še Susan Miller, ki ima slovito astrološko spletno stran, pa mama Willa Forteja in kritik Roger Friedman. Vsi so zabaven dodatek filmu."