VIDEO: Najprej so zavzeli internet, zdaj načrtujejo zavzetje filmskih dvoran

Svet filma je v Sloveniji nekako razdeljen na dva pola – vsaj kar se tiče financ. Na eni strani imamo filme, ki so nastali pod finančnim okriljem Filmskega sklada oziroma zdaj Slovenskega filmskega centra, na drugi strani pa imamo filme, ki so se financirali iz lastnega znoja in krvi filmskih navdušencev.

Lažje je dobiti finančno injekcijo, če je film umetniški, menijo mnogi (hkrati pa si v brk zamomljajo, kdo sploh gleda te filme). Če pa je film (na prvi pogled) izven teh okvirjev, za stroko ni dovolj resen ali umetniško pogojen. Zato je bilo pred časom lepo presenečenje, ko je celovečerni prvenec Idila režiserja Tomaža Gorkiča, ki ne 'špara' s krvjo in grotesknimi prizori, dobil pozitiven odgovor za težko potrebno finančno injekcijo.

Potem so tukaj še režiserji, kot je na primer Dejan Babosek, ki se je odločil, da bo na spletni platformi Indiegogo zbiral denar za kratek film Strah ter Mitja Okorn, ki mu zlahka rečemo, da je režiser filmskih hitov – toda ne pri nas. Ker ni bilo podpore za njegove ideje, je odšel na Poljsko, kjer so prepoznali njegov talent za prefinjeno komedijo in zdaj niza uspeh za uspehov.

"Mi smo preverjeni pri ljudeh, ne pa pri stroki"

Med filmske ustvarjalce, ki nosijo finančno breme na svojih plečih, so tudi fantje, ki so tekom let postali pravi internetni fenomen, njihovi kratki filmi na spletni strani YouTube pa so marsikomu polepšali dan – glede na to, da se število klikov šteje v milijonih, bi lahko rekli, da so njihovi videoposnetki zaokrožili Slovenijo po dolgem in počez – in to večkrat. Ustvarjalci Carja, Kralja, Caric ... so tako v parih letih postali zanimiv sinonim za slovensko satiro. "Nimamo referenc, scenarij mogoče ni primeren za sklad – gorenjske fore, kletvice, cinične, satirične zadeve. Je pač netipičen slovenski scenarij in zgodba," je na vprašanje o sofinanciranju iz Filmskega centra odgovoril Dejan Krupić. A neke reference so – YouTube ne laže, na milijone ogledov štejejo njihovi videoposnetki. "V filmskem svetu pač to ne gre, to ne velja. Točkovanje pač ne prinese dovolj pik. To je čisto drug svet glede na to, kar smo delali do zdaj. Pomoje je ta scenarij za filmski center preveč 'seljački'."

Satira je zrcalo sveta

Ampak satira je pomembna ... je zrcalo sveta ...: "Slovenija je odbojnik, ni zrcalo. Dela se tisto, kar jim je naročeno. Saj vidite sami, kupljene licence za serije na vseh televizijah, zelo malo je avtorskega materiala, kupljene forme, ki se jih je treba držati, pač lažje je delati s preverjenimi formulami," doda Goran Hrvaćanin, eden od idejnih snovalcev.

In zakaj Gorenjska, malce jugo nostalgije, veliko pristnih gorenjskih fantov? Fantje pač pravijo, da so tu doma, to jim je najbližje. "Naša zgodba ni pristna na način filma Cvetje v jeseni, ampak je gorenjska, kmečka, preprosta pristna. Imamo Ljubljano, glavno mesto, mogoče še Maribor, vse ostalo pa je vas. Tudi če tega nočemo verjeti. Tisti, ki je bil kdaj na Gorenjskem – ne samo na Bledu na kremšniti – ve, da je nekako tako tudi v resničnem življenju."

Fantje se tako niso zanašali na tujo pomoč. Zavihali so rokave, financirajo se iz lastnega žepa, v veliko pomoč so jim prijatelji in podporniki. Čeprav jih zadnje leto ni bilo veliko opaziti na 'sceni', pa so se fantje zagrizli v scenarij, ki ni bil samo lahkoten romantičen sprehod po parku: "Dokler se ga nismo lotili, si nismo predstavljali, kako velika stvar je to. Res nas ni bilo videti nikjer, ampak – v zakulisju smo delali ta film. Scenarij ni mala 'malca'. Potem smo prišli do snemanja in videli, kaj nas vse še čaka, potem je tukaj distribucija ..." Pojasni Goran ter doda, da je bila dinamika pri filmu popolnoma drugačna: "Na snemalnem setu smo se dobivali več dni in delali po deset ur na dan. Brez alkohola, substanc, brez telefonov ... samo pisanje, razmišljanje o dialogih, zgodbi ... ogrodje je sicer enako kot v seriji, ampak v filmu bo neka zaključena enota."

Kako pa je kaj z improvizacijo?

Prvotna ideja fantov je sicer bila, da posnamejo še več epizod, toda na koncu so pristali na filmu. Ker pa film vseeno podaja zgodbo na drugačen način, je bilo potrebno kaj spreminjati, klestiti, dodajati ...? "Za serijo smo imeli v mislih drugačen razvoj likov. V filmu pa smo morali to drugače reševati. V filmu imaš pač manj časa, ampak glavne karakteristike likov so seveda ostale."

"Ko smo začeli s spletnimi videoposnetki, je bilo veliko improvizacije, tudi prvi del Pr' Hostar je bil improviziran. Sproti smo se zmenili, kaj bo naslednji kader, posneli več prizorov in vzeli tistega, ki nam je bil najboljši. Ampak, ko se je zgodba razvila (zadnji del je dolg že okoli 20 minut), improvizacija ni prišla več v poštev. Potrebna je bila večja organizacija, več je igralcev, več scen ... treba je bilo napisati scenarij. Tako smo se preko serije naučili pisati scenarij in vsi nadaljnji projekti od te serije najprej imajo scenarij."

"Kar se tiče filma, je scenarij osrednja stvar. Moramo se ga držati, ker se določene zadeve v filmu navezujejo na druge stvari, če nekaj spremeniš, potem se zadeve ne poklapajo. Nenazadnje že zaradi same organizacije vsega, vse je dogovorjeno, pa naj bo to maska ali snemalna ekipa ... Scenarij je pomemben, zato smo zanj porabili skoraj eno leto."

Ta film je najin otrok

Scenarija so se lotili Mark, Jerč in Matevž oziroma Mario Ćulibrk, Goran in Dejan, režiserski stolček pa je grel Luka Marčetič, avtor spletnih serij Dan ljubezni in V dvoje.

Film za ljudi od ljudi, bi lahko povzeli njihove besede o prihajajočem filmu Pr' Hostar, tudi njihova želja, da film pride v vsako vas ter ni namenjen samo eliti, diši po tem, da so sami pristni 'kerlci', ki ne lovijo slave, ampak iščejo nasmeh pri ljudeh: "Ko delamo na kakšni zadevi, imamo tudi nekakšno pravilo – če se mi nasmejemo – potem to naredimo, če ni smeha, potem gremo raje delati neko drugo stvar." Kljub temu, da jih zdaj čaka še post produkcija in mukotrpno iskanje distributerja, pa fantje že razmišljajo o prvem predvajanju filma: "Premiera ne bo za slovensko smetano, ampak bo namenjena ustvarjalcev filma, vsem, ki so nam pomagali pri filmu in oboževalcem."

"Iskreno povem, da se vsaj dve leti ne bi dotaknil več filma, ker je res naporno zadeva, vse delamo sami, z Goranom sva scenarista, igralca, producenta, čistilki ... vsi delamo vse, smo majhna ekipa in je pač treba poprijeti za vsakršno delo. Kakorkoli že to zveni, ampak ta film je najin otrok. Tako da, ko bo film za mano, rabim počitek," je debato zaključil Dejan. Toda na vprašanje, kaj dogaja z Drhalljo, je z nasmeškom odgovoril, da z Goran razmišljata, da bi čez poletje spet 'ušpičila' kakšno. "Drhall je vedno nekje, globoko v duši. Smo se pogovarjali, da bi poleti posneli še kak komad. V mislih pa imamo tudi prvi in zadnji koncert, da smo vsaj enkrat v živo na odru. Zdaj imamo šest pesmi, tako da moramo prej še kakšno pesem spesnit. Ampak definitivno bomo še delali kot Drhall."

In kakšen nasvet za nadobudne filmarje?

"Iskreno .. naj gre raje ploščice polagat ali delati na cesto. Če res nisi stoodstoten, potem je treba pomisliti, če res greš v to. Če ti res ni panike, da zapostavljaš življenje, službo, dekle ... Če nisi res za, boš na koncu samo živčen in deset let starejši. Je zabavno, ampak vse skupaj je res naporno. Moraš biti pripravljen snemati cele dneve, brez odmora, izgovorov ni, ko se dela, se dela. Če si prepričan v to, potem seveda da, začni, če pa je kak dvom, raje premisli, če je to res to. Delati moraš zase, ne za druge – z dušo in telesom."