

Veliko več sreče so imeli kratki filmi, kjer so se ustvarjalci bolj poigravali z idejo srhljivega, grozljivega in strah vzbujajočega. Med njimi je tudi Tomaž Gorkič, ki je posnel kar nekaj kratkih filmov, med njimi tudi Verigo mesa. Zdaj pa je posnel tudi svoj prvi celovečerni grozljivi film Idila: "Razmišljal sem, da se vse dogaja na majhnem prostoru, ker je pač na žalost omejeno z denarjem, poigral sem se z idejo mesto, vas. Ter seveda alkoholizem, ki je v Sloveniji povsod prisoten." Tomaž je tako pokazal, kako lahko poteka žganjekuha, še posebno, če so vanjo vpleteni mestni ljudje, ki nimajo pojma. Film pa je pospremil tudi stripovski oris dogajanja in likov, pod katerega se je podpisal stripar Zoran Smiljanić:
Grozljivka seveda ne more tudi brez vaških posebnežev. Počasen fantič, ki seveda igra na harmoniko in kričeče babice, ki spominja na Pehto. Nato pa pridemo do zlobneža in njegovega pomočnika, ki kuhata žganje ter seveda, iz dna duše sovražita mestne ljudi in četica je zanju kot lepo zaviti sladki bonbončki, s katerimi si bosta postregla. "Igralce sem izbral s pomočjo Jane Menger, ki mi je dala priporočila. Ogledal sem si par njihovih predstav, nastopov in se odločil, kdo bi bil za moj film," je svojo izbiro igralcev razložil režiser.
Filmsko ekipo tako sestavljajo priznana slovenska igralska imena, kot so Nina Ivanišin, Lotos Vincenc Šparovec, Nika Rozman, Jurij Drevenšek, Sebastian Cavazza, Manca Ogorevc, Damir Leventić in Damjana Černe. Na koncu pa jih ostane ...? "Pred igranjem v Idili nisem pogledal nobene grozljivke, razen kratkih filmov od Tomaža. Veriga mesa me je prepričala, da znajo delati. Mene kot profesionalca zanima samo, ali se zna in zmore ali ne, žanr pa tukaj ni vprašanje, naredi se najboljše in mislim, da smo pri tem žanru naredili vsi svoje delo dobro oziroma odlično," je pojasnil igralec Lotos Vincenc Šparovec, ki je zaigral Francla, kuharja žganja.

V filmu seveda ne varčujejo z nasilnimi prizori: "Kupili smo profesionalno kri, arterijsko in vensko, ki se razlikuje v barvi, začeli smo s 15 litri, jo malo razredčili, uporabili smo tudi kri, ki je padla na tla ... Recimo, da smo jo trikrat reciklirali, pač omejen proračun, treba se je znajti. Na koncu smo recimo porabili vse skupaj 30 litrov kri, kar pa je za tak žanr zelo malo," čeprav je film pokazal kar nekaj krvi, odsekanih udov in glav, pa vseeno ni šel čisto do konca (črevesje ni gomazelo med rokami nesrečnikov ...): "Namerno sem se držal malo nazaj, ker sem hotel delati za širšo občinstvo, tudi zaradi same zgodbe, ki ima v sebi še nekaj dodatnega, in ne samo za ozek krog ljudi, da gledajo samo gnus," je pojasnil Tomaž.

Sam film pa je že odmeval v filmskem svetu. Prvo projekcijo je doživel v Cannesu, nadaljeval na Grossmannovem festivalu, kjer si je prislužil posebno omembo žirije ter s štirimi vesnami slavil na 18. Festivalu slovenskega filma: "Nisem pričakoval, da bodo kritiki opazili moj film ... da bo dobil toliko pozornosti. To je pač le moj prvenec, nisem toliko poznan v filmskem krogu. Ljudje me bolj poznajo v ozkem krogu v žanru grozljivk zaradi mojih kratkih filmov."
Film se ponaša z dobro kamero in fotografijo, napete trenutke pa so dobro podkrepili tudi z glasbo: "Glasbo sva delala skupaj z Davorjem Hercegom, za ambientalno glasbo pa je poskrbel Sašo Kalan. Vsak od nas ima svoje glasbene preference, Davor je v klasični glasbi, Sašo v eksperimentalnih, avantgardnih in elektronskih vodah, jaz pa sem bolj v kitarski glasbi. Vse to smo združili, dobro smo vedeli, kaj hočemo in kaj pričakujemo."
Film zdaj prihaja tudi na redne sporede kinematografov. Poleg tega pa je že dobil čisto svojo parodijo filmskega napovednika, ki so jo njeni avtorji pospremili z besedami, da si vsak dober film zasluži parodijo.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.