'Nisem žleht!'

Vse to je del mene, ker če ne bi bila sposobna iz sebe spraviti vseh teh čustev,

potem najbrž ne bi bila na tem mestu. A profesionalni voditelji ali igralci pač to znajo. Jaz pa sem lahko čustvena, empatična, divja, lahko skačem s padalom, vidim se celo v kakšni adrenalinski oddaji ... Vse to bi lahko bila jaz, a ko sem preučevala vodenje te oddaje, sem videla, da se vse voditeljice na tak način vživijo v sceno, da skušajo veliko poslušati, se smejati, malo biti "žleht", malo pokomentirati, malo se jokati in se smejati s kandidati. In to je to. Potem pa sem našla neko svojo formo, v kateri sem se našla ali pa se še iščem. 

"Žlehtnobe" ni bilo zaznati ...

Drugače jaz zares po naravi nisem "žleht", nisem taka oseba. Tudi si ne bi upala voditi oddaje s pritlehnimi čustvi, ali da bi bila zlonamerna, jaz sem taka "mama" (smeh).

Ko predstavljate kandidate, so nekateri zelo sramežljivi, tudi pred kamero, imate ravno v takih primerih nek pristop, da se človeku približate in mu zlezete pod kožo, da se sprosti, odpre in tako naprej?

Po mojem gre tu za srce. Ko sem prišla delat v ta posel, sem delala s starejšo gospo, producentko, ki je dala že marsikaj skozi. Jaz sem se precej sekirala, ali bo dobro ali ne, vsebinsko in vse ... Ona pa mi je rekla, da se vsebinsko lahko pripravim, da moram veliko vedeti in da kamera nič ne skrije, saj je drugače kot radio. Najpomembnejša pa je srčnost in tvoje oči. Če boš takšna kot si tukaj za mizo, srčna in topla, te bodo sprejeli. Enim je to všeč, drugim ni, pri moških je pomembno, da so "face", pri ženskah pa naj bi bilo to, da dobro izgledajo. A ni res, ko prideš malce v leta, potrebuješ vsebino in srce. Ter nekaj, kar pride čez, kar se lahko gledalca dotakne. Večno ne bomo lepi in mladi, delati moramo navznoter, na sebi.

Pride več ljudi iskat ljubezen, ali je morda več tistih razočaranih oz. tistih, ki bi se radi pokazali pred celo Slovenijo?

Najbrž je mešanica vsega, a jaz dejansko globoko v srca in duše teh ljudi ne vidim, se mi pa dozdeva, da so vsi pripravljeni doživeti nekaj novega. Ne bom rekla, da so prej živeli neko zelo umirjeno in dolgočasno življenje, je bilo pa tisto življenje precej predvidljivo. Potem pa pridemo mi s celotnim pogonom, s formatom, ki je malce intriganten. Naenkrat jih spoznajo, doma, cela vas, nato širše, časopisi ... Ljudje so najbrž dojemljivi za malce samopromocije, a ne vsi. Treba jih je spodbuditi, da nekaj povedo, da nekaj dajo iz sebe, da pokažejo čustva. Tako kot je bil v prejšnji sezoni Tomaž, tipičen slovenski fant pri petdesetih, sam na kmetiji in nima nikogar. Z njim pa se ljudje lahko poistovetijo. Liki, ki so tako zanimivi, da jih ne najdeš ravno za vsakim vogalom. Človek, ki se prijavi sam, mora imeti ogromno željo po tem, da da del sebe tudi televiziji, gledalcem, da je pripravljen na ta šov. Željo in pogum. 

Misliš, da je večji strah pred kamero ali potem, ko se srečajo z izbranimi kandidatkami?

Gre za več trenutkov, kar opažam tudi pri sebi. Najprej je neko vznemirjenje, potem postane kamera tvoja prijateljica in si pred kamero ustvariš nek svoj svet, podobo in svoj način. Tako jaz kot udeleženci v šovu. Malce jim svetujemo, kaj nam je pri posamezniku najbolj zanimivo, jih vodim in usmerjam. Potem pa spoznajo tako blišč kot tudi vso temo tega posla.  Ko se kamere ugasnejo, ostanejo sami, takrat se spletajo niti in padajo najpomembnejše odločitve, ko imajo tudi čas, da si v miru kaj povedo. Pristno in tako kot v običajnem življenju. Zagotovo se najvažnejše stvari zgodijo takrat, ko kamer ni zraven. Gre za vzporeden svet, neko namišljeno resničnost, k sreči pa smo toliko časa skupaj, da se potem to manifestira tudi v oddaji. Dejansko smo skupaj v vseh fazah, zelo dobro jih spoznamo, kar nam med snemanji tudi precej pomaga.

Pa včasih kaj izpade drugače od pričakovanj?

Ja, to se na snemanjih dogaja vsak dan. Ekipa vedno odloči v prid gledalca, da imajo zadeve rep in glavo, dramaturški lok, znajo narediti oddajo, ki je zelo gledana. 

Pa meniš, da ljudje drugače gledajo na ljubezen, ko so mlajši ali potem v zrelih letih, ali če se npr. celo življenje živeli na deželi, na kmetiji in imajo tako precej drugačne izkušnje in poglede?

Vsak pride v zvezo z določenimi zahtevami, ko si mlajši si vznemirjen, vzhičen, da se vse vrti okoli tebe in da mora biti partner skrojen po tvoji podobi, da sta si zelo podobna. Starejši pa so malce bolj umirjeni, točno vedo, kaj hočejo, nekateri so tudi zelo izbirčni, ker absolutno vedo, česa pa ne. Kjer torej ne gre več samo za ljubezen, temveč celokupen način življenja, pričakovanj, kako bo s tem partnerjem nadaljeval. Obstaja teorija, da ljubezen naj bi trajala tri leta. Nimam recepta za to. Zase pa vem, pa tudi pri mladini, da letijo na čisto drugih krilih in tudi z ogromno pričakovanji kot starejši.

Koliko je preračunljivosti med udeleženci, napetosti, igric, jih spodbujate pri tem, ali to pač privre na plano pri ljudeh, ki si nečesa močno želijo?

Pri tovrstnih resničnostnih šovih obstajajo pravila, ki jim sledimo, dramaturškem loku. Imamo svojo "biblijo", o kateri ne govorimo, vsak točno ve, kaj je njegova naloga, pomembna pa je vsebina in igrice, ki spadajo zraven. Kot otroški vrtec, a tako pač mora biti, ljudi je treba pravilno voditi, imeti je treba pravilen psihološki pristop, tako do udeležencev kot do voditeljice. Da vem, kaj od mene želijo določen trenutek, kar potem optimalno vpletemo v dogajanje.

Si imela kdaj kaj težav, ko je treba iz ljudi izvabiti določena čustva? Kako se pravzaprav človek počuti, po snemanju, ko pride domov, izklopiš, a kom to deliš, ali pač strogo ločuješ zasebne in službene zadeve?

Na začetku sem se spraševala, ali je to format oddaje zame ali ne. Potem pa sem dojela, da je to pač dobra priložnost zame. A ko vse pride med ljudi, se pokaže, da smo Slovenci precej pikolovski in kritični, feministke se zgražajo, češ, ali bodo ženske izbirali kot krave in podobno. Kot slišiš take stvari, se te morda dotaknejo. A gre za šov z določenimi pravili in vse je jasno, cilj niso presežki subtilnosti, ta šov pač ni film Cvetje v jeseni. Tudi jaz sem se morala s tem soočiti, svoje delo opravljam dobro, profesionalno in srčno, ljudje, ki so že šli skozi to, pa nas nimajo za vampirje, ali da bi nam zamerili, ker smo iz njih izvlekli določene zadeve. Gre za romantično, malce nagajivo vzdušje in da nikakor nismo "žleht".

Vseeno pa vaša srčnost veliko doda ravno k pristnosti oddaje ...

Hvala. Upam, da nisem preveč v to smer, saj so mi očitali, da se preveč objemam z njimi in se jih dotikam. A če tega ne bi počela, potem se ne bi tako čutili in bi iz teh ljudi dobili precej manj. Če bi bila hladna, vzvišena, z naučenimi vprašanji, to zagotovo ne bi delovalo. Včasih dajo v oddajo ravno tisto, kjer sam zase misliš, da si pretiraval ali da ni bilo v redu, a tukaj ne morem nobenemu oporekati, tu gre za "žmoht", kar je dobro. Saj voditelj ne sme preveč delati na svojem egu, sicer ga lahko pokoplje.

Vsi se hecajo, me sprašujejo, če jim bom koga "zrihtala", da zdaj pa res obvladam zadeve (smeh). Je pa že tako, da zelo veliko ljudi gleda Ljubezen po domače, tudi taki, za katere si sploh ne bi mislila. Sem nečimrna, želim si še višje, biti še boljša. 

Kam te še lahko odnese?

Televizija je moja velika strast in mi je "fajn", upam, da jo bom lahko delala še kar nekaj časa. To je moje življenje, hobi. Tisti, ki imamo hobije za poklic, smo srečneži. V takih primerih si lahko utrujen od odnosov, od dela pa ne. Jaz pravim, da sem žival, sem natrenirana, nič mi ni težko. Odnosi te sicer malce izčrpajo, a z leti razviješ obrambne mehanizme, da prefiltriraš, kaj ti je pomembno, kaj se te dotakne in da se za nič več ne vznemirjaš po nepotrebnem. 

Ste zamudili pretekle oddaje šova Ljubezen po domače? Oglejte si jih na VOYO!