Zgodba v filmu nas tako znova odnese nazaj v čas, ko je bilo zgrajeno najmočnejše uničevalno orožje – Zvezda smrti. Po vzpostavitvi tiranskega galaktičnega Imperija redki preostali pogumni bojevniki nadaljujejo upor, v svoje vrste pa sprejmejo tudi mlado borko Jyn, ki jo je upodobila Felicity Jones (Teorija vsega, Inferno). Jyn, ki je rasla brez staršev (Imperij je ubil njeno mater ter ugrabil njenega očeta – Mads Mikkelsen), se znajde sredi uporniškega gibanja, ko prejme očetovo sporočilo. Četudi ji vodje upornikov ne verjamejo, da lahko očetov načrt uniči Zvezdo smrti, se s pomočjo preudarnega Cassiana (Diego Luna) in njegove neustrašne skupine odpravi na nemogočo nalogo, polno vrtoglavih spopadov, ob tem pa se mora soočiti z demoni svoje mladosti, saj je njen odtujeni oče eden ključnih snovalcev Zvezde smrti.
Film se poleg lepe vizualne podobe ponaša tudi z zanimivim in širokim naborom likov. Vendar si režiser ni vzel časa, da bi se poglobil v glavne like. Jyn, glavna junakinja, tako deluje kot mala jezna deklica, ki so ji ukradli najljubši bombon, njen izraz na obrazu pa deluje, kot da je ravnokar spila liter limonade brez sladkorja. Če je imela Daisy Ridley iz Vojne zvezd: Sila se prebuja na platnu resnično karizmo, Felicity tega nima. Toda na srečo imamo igralce, kot so Diego Luna, Donnie Yen in Mads Mikkelsen – imena, ki vlečejo zgodbo naprej. Čeprav bi morala biti Felicity tista, ki je osrednji junaški lik, jo igralec Donnie Yen (Polnočni obračun, xXx: Reaktiviran) popolnoma povozi – pa v filmu igra slepega meniha – Sila je bila močna z njim!
Poleg tega se je film oddaljil od klasične vesoljske opere oziroma drame in je posnet kot vojni film v vesolju. Film se po eni strani sicer trudi biti kot film iz Vojne zvezd, a hkrati želi biti nekaj originalnega, toda na koncu tudi ta ideja propade, nekaj manjka. Seveda, imamo Dartha Vaderja oziroma glas Jamesa Earla Jonesa, ki je balzam za dušo, dobimo celo bitko s svetlobnim mečem, malce zadiši tudi po Sili, a tu se konča. Če ne bi bilo vizualnih in zvočnih elementov te legendarne franšize, bi bil film samo še en moderen akcijski film (v vesolju). Enak občutek je bil tudi pri filmu Prometej, ki se dogaja v fantastičnem svetu Osmega potnika – film preprosto ni deloval kot del te legendarne sage.
Pogosti trenutki, kjer se je zamižalo od 'groze', so bili tudi na račun grde plastične računalniške animacije. Če je animacija admirala Raddusa še dovolj verjetna, pa so ustvarjalci zgrešili na celi črti pri Tarkinu. Peter Cushing je leta 1977 v Vojni zvezd: Epizoda IV - Novo upanje upodobil ikonični lik in režiser se je odločil, da ga vrne v zgodbo s pomočjo računalniške animacije. Kar je hvale vredno, toda dobili smo nekakšno plastično skrpucalo velikega Tarkina, ki je bil zelo moteč dejavnik. Potem pa je tukaj tudi mlada verzija Leie ... boleče.
Seveda brez robotov v Vojni zvezd ne gre, zagotovo sta ikonična R2-D2 in C-3PO, novejši BB-8 je tudi osvojil srca. Rogue One tako tudi predstavlja svojega robota – K-2SO, ki je bil nekoč varnostni droid Imperija, zdaj pa je z dušo in stasom na strani uporniške alianse. Glas igralca Alana Tudyka (Firefly, Serenity), ki upodablja droida, pa je kot naročen, da s šaljivim tonom privabi na ustnice nasmeh – a kaj, ko dobiš občutek, da so komični vložki v filmu samo zato, da film ne deluje preveč temačno, in ko na koncu potegneš črto, film niti ni temačen tako, kot si želi biti, kljub smrti, nenazadnje je videti, da Stormtrooperji ne krvavijo – no v bistvu, nihče ne krvavi, tak je pač Disney. A film je še vedno dovolj gledljiv, zelo lepa zabava za en večer, nekaj smeha in hrepenenje deklet – bomo mogoče dobili tudi romantičen 'Han Solo in Leia' trenutek?
KOMENTARJI (8)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.