

"Vsaj za štos bi lahko naredili kakšen remake," meni filmski navdušenec Marcel Štefančič. "Mar ne bi bilo zanimivo videti, kako bi bila danes videti Vesna? Kako bi bil videti Kekec? Kako Meta iz Cvetja v jeseni? Lahko bi Meto končno odrešili. Namesto da na koncu umre, bi morala preživeti in Milena Zupančič bi jo lahko spet igrala danes. Mislim, da bi s tem odrešili nacijo. Pri nekaj filmih bi res morali posneti remake," se nasmeje. "Meta bi morala preživeti, da se ne mučimo več." Močne filmske zgodbe lahko zaznamujejo generacije, njihovi remaki pa lahko odražajo družbene spremembe. Slovenci nimamo niti enega, Štefančič pa bi najraje videl remake med našimi filmskimi sladokusci kultne Maškarade Boštjana Hladnika. "To je bil najradikalnejši film, ki smo ga Slovenci posneli v socializmu in zanima me, ali bi v kapitalizmu, ko smo vsi svobodni, umetniki šli dlje, kot je šla Maškarada leta 1971."
Američani bodo po drugi strani očitno še enkrat posneli celo svojo filmsko zgodovino
V Sloveniji remaka še nismo posneli tudi zato, ker te običajno snemajo v kinematografijah, ki imajo večje potencialno občinstvo. To je pogoj, da je filme mogoče snemati, da bi z njimi služili, in remaki se največkrat delajo, ker je mogoče z večjo gotovostjo predvidevati, da boš s filmom kaj pospravil v žep, če je enkrat ljudem že bil všeč. Poleg Američanov jih snemajo tudi Francozi, Korejci, Japonci, našteva Štefančič. Toda posebej v Hollywoodu dobivamo občutek, da bodo počasi naredili remake že čisto vsakega filma, ki so ga posneli v svoji zgodovini. "Smo v fazi, ko ne razmišljajo o ničemer več kot samo še o tem, kaj bi remakirali," potrdi filmski strokovnjak. "Toliko remakov, kolikor jih je sedaj, še ni bilo. Če ni remake, je nadaljevanje, če ni nadaljevanje, je predzgodba. Če ni nič od tega, je posneto po literarni predlogi." Zakaj tolikšno izogibanje originalnosti? "Enostavno smo v dobi kloniranja, ponavljanja, imitiranja. To je naš modus vivendi."



Pri nas raje kot remake ali nadaljevanja snemamo nove zgodbe. Tudi zato, razlaga Nerina Kocjančič s Slovenskega filmskega centra, "ker naša kinematografija kot večina evropske v nasprotju z ameriško dobi državna sredstva. Tam gre za privatne investicije in zaradi tega se sledi logiki dobička. Pri nas pa filmsko industrijo razumemo kot kulturno industrijo, zato ni logike dobička. Gledalec ni glavno merilo, ampak poskušamo podpreti različne kulturne poetike." To sta dva obraza filma. Film kot nekaj, kar lahko narediš za množico in poskušaš z njim čim več zaslužiti. In film kot umetnost in kultura. Pri majhnih kinematografijah je s filmom težko služiti, zato prav veliko zasebnih vložkov ni, ustvarjanje po večini podpira država, avtor pa si lahko zaradi tega privošči kreativnejše in bolj samosvoje izražanje, ne da bi ga moralo skrbeti, kako dobro bo to sprejeto med gledalci.
Kljub temu da na Slovenskem filmskem centru primarno torej ne razmišljajo o tem, ali bo film, ki ga podprejo, osvojil čim širše množice, po drugi strani poudarjajo še, da bi radi vsako leto omogočili snemanje čim več različnih izdelkov za čim več različnih občinstev, tudi za tisto največje. "Zato so avtorji za drugi del filma Gremo mi po svoje tudi takoj dobili sredstva," pove Kocjančičeva. "Ker je bil načrt, da se takoj naredi še eno uspešnico. In res je imel tudi drugi del zelo dobro gledanost." Poleg Gremo mi po svoje sta samo še dva slovenska filma dobila nadaljevanji, in sicer ravno zato, ker sta dosegla za naš prostor zelo dobro gledanost. To sta Poletje v školjki in Kekec. " V zadnjem času pa je bil recimo tudi Šiška Deluxe Jana Cvitkoviča narejen z mislijo, kako pritegniti čim več publike." Sicer pa Kocjančičeva izpostavi zanimiv podatek, da filmi, ki jih posnamejo, da bi bili uspešnica pri nas, praviloma niso enako zanimivi tudi v tujini. Nazadnje je največjo distribucijo izven meja doživel Razredni sovražnik Roka Bička.

Kaj bi naši režiserji zopet privlekli iz slovenske filmske ropotarnice, če bi lahko izbirali? Miha Hočevar (Gremo mi po svoje) se pošali, da bi izbral kar svoj prvi film Jebiga. Ker je bilo snemati "tako divje luštno, da bi ponovil." In predvsem, "da bi si nakazal honorar, ki ga takrat ni bilo." Filmski črni humor, bi lahko rekli. Še nekaj tako uveljavljenih filmskih ustvarjalcev kot tistih, ki se prebijajo, pa je izpostavilo še marsikatero mojstrovino, ki danes leži pozabljena.

Dominik Mencej (Prespana pomlad): "Lotil bi se Maškarade Boštjana Hladnika iz leta 1971. Zanimivo bi bilo preslikati zgodbo in ideje tega filma v današnji čas. Zdi se mi, da v današnjem času, sploh pri nas, primanjkuje filmov, ki bi obravnavali teme, kot so droge in promiskuiteta, na resen ter odgovoren način. Vse prepogosto se te teme v slovenskem filmu uporabljajo površinsko in laično ter tako slikajo podobo daleč od resnične, s tem pa jih zgolj še bolj mistificirajo in potiskajo v tabu. Nasploh nam primanjkuje trenutni duh časa v filmu, zgodbe pa delujejo izumetničeno. Če pa se malo oddaljim od resnih tem in si upam misliti bolj franšizno v stilu popcorn filma, bi se rade volje lotil remaka, nadaljevanja, prequela ali spin-offa letošnje Idile Tomaža Gorkiča, ki ima dobro premiso, zabavne like in širši univerzum, ki bi se ga dalo raziskati. Gre za žanrsko grozljivko, kar takoj kliče po hitrem razmnoževanju, če si pogledamo ameriške primere, kjer lahko vidimo nov isti film praktično vsako leto."
Tomaž Gorkič (Idila): "Izbral bi film Zgodba, ki je ni, prvenec Matjaža Klopčiča iz leta 1967. Zgodba filma je popolnoma brezčasna. Vsekakor bi jo bilo zanimivo ponovno postaviti z današnjo filmsko govorico in tehniko. Zanimivo bi jo bilo ustvariti s popolnoma identičnimi dialogi v čisto drugem okolju in času."

Dejan Babosek (Izhod): "Takoj mi v misli pride Kekec, number one hero slovenskega filma moje mladosti. Kekec je ultimativni filmski junak. S sodobno filmsko tehnologijo lahko danes ustvariš iz te zgodbe filmsko pustolovščino par ecellence, ki diha skupni zrak kakor Harry Potter ali kak drug junak nam v tem trenutku bližjega filmskega unverzuma."
Matevž Luzar (Srečen za umret, Mamin dan): "Če ne vzamem v obzir Kekca, bi delal remake filma Tistega lepega dne Franceta Štiglica. Gre za film, ki v sebi nosi komiko in trpkost, ki se odraža tako na osebni ravni kot tudi na ravni naroda. Sama zgodba je, seveda z manjšimi posegi, še kako aktualna tudi danes."
Katarina Rešek (Plavanje): "Moj najljubši slovenski film je Circus Fantasticus Janeza Burgerja. Ampak se mi zdi tako dobra mojstrovina, da ne potrebuje remaka. Verjetno pa bi bilo zanimivo reinterpretirati ali prenesti v današnji čas še eno mojstovino, film Maškarada Boštjana Hladnika. Zdi se mi, da odpira zanimiva vprašanja in nekako se mi hitro slikajo slike v glavi, kako bi to lahko izgledalo čez mojo avtorsko prizmo. Ta film je res iconic. Več ljudi bi ga moralo videti."
Maja Weiss (Instalacija ljubezni): "Izbrala bi Idealista Igorja Pretnarja iz leta 1976, ki me je v mladosti pretresel zaradi zgodbe o propadu naprednega učitelja. Ker je Cankarjev Martin Kačur obvezno čtivo v šolah (scenarij je prirejen po knjigi op. a.), bi remake z novimi mladimi igralci bil zanimiv tudi za mlado občinstvo. Vsaka generacija raste s filmi svoje generacije. Nov Idealist bi bil darkersko melanholičen, zgodovinski in kostumski, zgodba iz preteklosti , ki nam, upam, čim manj napoveduje bližnjo prihodnost. Seveda bi bil filmski jezik in način pripovedi dugačen kot v 70. letih 20. stoletja, primeren 21. stoletju."
Nejc Levstik (Talenti, Usodno vino): "Izbral bi Vaje v objemu Metoda Pevca. Ker me njegove teme intrigirajo, zgodba ter odnosi med liki pa dopuščajo različne igralske in režijske prijeme."
KOMENTARJI (47)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.