Letel je vedno le Edvard Rusjan, starejši brat. Josip Rusjan je bil odličen konstruktor. Sedeti za propelerjem pri 200 km/h je sila neprijetno in naporno je pripovedoval pilot Tomaž Meze o svoji izkušnji.

Bil je deževen dan, ko sem se v Gorici sestal z Edvardovo nečakinjo Grazio Rusjan. V hiši kjer so nekoč živeli zdaj živi neka druga družina za hišo pa še vedno stoji kamniti nadstrešek kjer je bila sodarska delavnica. Tu je oče Franc z Josipom in Edvardom izdeloval sode od te obrti so lepo živeli. Prav oče je bil ključni člen njunega konstruktorstva je ugotovil Vili Prinčič, ki je raziskoval Rusjanovo zgodovino in o njej napisal knjigo. Oče je želel, da sinova sanjata in se posvetita tistemu kar ljubita. Vendar, ko je zadeva postala finančno preveč obremenjujoča jima je dal vedeti, da potrebujeta novega investitorja. Našla sta bogatega mecena Merćepa.
Ko se v življenju nekaj odločiš se bo to zgodilo. Brata sta to dokazala. Nista bila inženirja niti oblikovalca bila sta pogumna navdušenca. Če podrobno pogledamo njuna letala se ta zelo razlikujejo. Brata Rusjan sta bila odlična posnemalca. Vzela sta nekaj angleškega, nekaj brazilskega in nekaj ameriškega in ustvarila letalo, ki je svoj čas podrlo svetovni rekord. Poleg tega je Edvard postal glavna zvezda. Ko je prišel v Beograd ga je pričakalo 50.000 ljudi. Na dan njegove smrti, ko je Edvard demonstriral letenje novega letala je pihal hud veter. Ni želel razočarati množice, pognal se je v zrak čeprav je verjetno vedel, da so vremenske razmere neprimerne za polet.
