Razredni sovražnik na noge dvignil ves Avditorij

Portoroški avditorij včeraj zvečer zaradi izrazito mrzlega vremena, "oplemenitenega" z občasnimi sunki vetra, ni bil ravno najbolj idealno prizorišče za večurno sedenje na plastičnih sedežih, kar je botrovalo tudi kar nekaj predčasnim odhodom občinstva. Organizatorji so na razpolago dali nekaj odej, a je bilo teh v primerjavi s številom sedežev zanemarljivo malo. Tistim, ki so stisnili zobe, zagotovo ni bilo žal, saj so si imeli priložnost ogledati dva izvrstna slovenska filma: kratki animirani film Špele Čadež z naslovom Boles in celovečerec Razredni sovražnik režiserja Roka Bička, ki je na nedavno končanem beneškem filmskem festivalu prejel nagrado FEDEORA za najboljši film v sekciji beneški teden kritike (Settimana Internazionale della Critica).

Da se obeta nekaj resnično dobrega, je v izredno duhovitem zahvalnem govoru ob prejetju nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo dal vedeti že Karpo Godina: "Če povem malce po ameriško. Rad bi se zahvalil vsem svojim soprogam, njihovim otrokom, taščam in tastom, da sem lahko prijadral tako mirno do sem. Zdaj si želim še samo ostati nesmrten in potem umreti. Ne bom preveč zavlačeval, ker sledi, jaz mislim, prekrasen film," je med drugim na odru dejal režiser, pedagog, montažer in snemalec, ki so se mu oziroma se mu še bodo poklonili tudi z retrospektivo njegovih 42 filmov. In imel je prav, saj so ustvarjalci filma na koncu poželi bučne stoječe ovacije občinstva, nekoga pa smo slišali celo reči, da si ga bo šel danes še enkrat pogledat v kino.

"Hoteli smo povedati zgodbo o prepadu med dvema generacijama, ki eskalira skozi upor na šoli, ki ga povzroči samomor dijakinje. V bistvu tragedija postane ventil za izražanje nekih lastnih frustracij in nemoči. Kar je zajeto v temu mikrokozmusu razreda, pa lahko v bistvu prenesemo na celotno slovensko družbo. Tu so se vzpostavile neke zanimive paralele, ki jih je opazilo tudi mednarodno občinstvo kot paralelo s svojo državo in s svojo mladino. Mislim, da je to ključ, zaradi katerega so nas tudi tako dobro sprejeli v tujini, saj to ni samo slovenska zgodba, ampak tudi zgodba, ki so jo oni začutili kot svojo," nam je dejal, režiser in koscenarist filma Rok Biček, ki nagrade na beneškem filmskem festivalu nikakor ni pričakoval. "Ko smo šli v Benetke, nagrade nismo pričakovali, saj je bilo že povabilo na festival za nas velik uspeh. Tega si nismo predstavljali. Gre namreč za zelo močno selekcijo, saj prikaže samo sedem prvencev z vsega sveta, tako da je bil že to sam zase dosežek. Po odzivih po samem filmu in komentarjih drugih novinarjev, ki so nam napovedovali še tudi kaj drugega, pa nismo več vedeli, kaj naj pričakujemo. Zelo lepo je bilo slišati te napovedi, a na koncu smo tudi z nagrado kritikov bili več kot presrečni," nam je povedal Rok. In kaj mu ta nagrada pomeni? "Nagrada mi pomeni predvsem veliko priznanje, da smo naredili film, ki so ga tudi zunaj prepoznali kot tehten, da se je ljudi dotaknil. Predvsem pa je to spodbuda za naprej, za motivacijo celotni ekipi. Pa kakor je pri vsaki nagradi – če ti pomaga pridobiti naslednji projekt, je to super. To je glavni namen nagrad, da ti pomagajo odpreti vrata za naslednji projekt, da si opažen. Nas so denimo v Benetkah opazili tuji distributerji, ki že nameravajo film odkupiti za svoje države in s tem si naša ekipa odpira vrata naprej, hkrati pa tudi slovenski film postavljamo na evropski zemljevid, kar koristi vsem nam, ki delamo v slovenskem filmu. Z vsakim takim uspehom – tudi recimo zdaj, ko sta bila na festivalu v Karlovih Varih dva slovenska filma: Dvojina in Adria Blues, je to izjemno, ker se naša prisotnost na tujih festivalih pojavlja konstantno, in to je najpomembnejše, da se tudi v prihodnje ta konstanta nadaljuje." Je pa imel Rok v zvezi s filmom, ki temelji na njegovi izkušnji iz srednje šole, kar nekaj sreče, saj je scenarij pisal prav za Igorja Samoborja, čeprav ga takrat sploh še ni poznal, ravno tako pa tudi s srednješolci, saj je bilo zanimanja za igro veliko manj, kot je pričakoval. "Presenečen sem bil, da med mladimi v tej generaciji ni več takšne motivacije in zanimanja za film, pričakoval sem večji odziv. A med temi, ki jih je zanimalo, smo dobili res bisere in talente, trije od njih so že na AGRFT in bodo tvorili močen temelj za slovenski teater in film v prihodnje. Kar se tiče profesionalnih igralcev, sem vse razen Igorja Samoborja poznal že s prejšnjih projektov. A tudi Igor, ko je prebral scenarij, je rekel, da ga stvar zanima. Morali smo samo uskladiti prekrivanja z nekimi drugimi projekti, saj so bili dogovorjeni že vnaprej. Na srečo pa se je vse izteklo tako, da smo lahko skombinirali in da je Igor lahko snemal. Si pa ne predstavljam, kaj bi bilo, če ga ne bi imeli, saj smo v bistvu scenarij napisali za njega, tako da je bila to malo tvegana poteza. A če ne igraš pokra …" nam je dejal Rok.

Biček bo to leto zaposlen s snemanjem celovečernega dokumentarca z naslovom Družina, ki je nadaljevanje njegovega študentskega filma z akademije izpred sedmih let. "Zelo je pomembno, da režiser ostane v kondiciji in da ni teh lukenj med enim in drugim filmom. Upam, da bom v tem času, ko bom delal ta dokumentarec, uspel pripraviti že naslednji igrani projekt. To je tako kot pri maratoncih – če ne teče vsak dan, ne bo maratona pretekel čez eno leto. Enako je pri režiserjih, ključno je, da si v pogonu," nam je dejal Rok, ki kljub uspehu v Benetkah kakšnih novih scenarijev še ni dobil, bi bil pa film pripravljen posneti po tujih scenarijih, če bi ga zgodba zanimala in če bi sestavil dobro ekipo. "Ekipo moraš vedno sestavljati tako, da te kreativno dopolnjuje v tistih delih, v katerih vidiš, da ti lahko pomagajo. Če sestaviš dobro ekipo, lahko narediš dober film. Ključ je v ekipi," je prepričan mladi režiser.

Igor Samobor, ki je v Razrednem sovražniku izvrstno upodobil strogega učitelja nemščine, nam je zaupal, da se je za vlogo odločil, potem ko je prebral scenarij in si ogledal Rokov dokumentarec. "Rok mi je dejal, da bi rad delal z mano. Prebral sem scenarij in me je navdušil, saj govori o temah, ki so res aktualne. Govori o šolskem sistemu, o individualizmu, o pomenu skupnosti. Notri je ena grozljiva tema, ki je res slovenska – to je samomor. O tem se da tudi veliko govoriti. Šolski sitem in družba kot taka sta bila tisto, kar je mene zelo pritegnilo. Pogledal pa sem si tudi Rokov dokumentarni film, ki me je tako navdušil, da bi bil pripravljen marsikaj delati," nam je razkril Samobor. Na naše vprašanje, ali je morda tudi sam med šolanjem imel kakšnega takšnega učitelja, podobnega tistemu, ki ga upodablja, pa nam je odvrnil: "Ne, hvala bogu ga nisem imel. Nobeden ni bil tako strikten, kot je ta Robert. Robert ima pač svoja načela, mislim, da stvari rešuje na dosleden način. Mogoče je v tem res malo za časom ali pa mogoče tudi pred časom. Ne vemo namreč, kaj bi bilo treba narediti v tem našem spolzkem času." V zvezi z reakcijami občinstva nam je igralec povedal: "Nikoli si ne upam misliti, kaj bo občinstvo, kaj bo kritika, rekla. Ko delaš, nikoli ne razmišljaš o tem. Seveda si želiš, pričakoval pa res nisem česa tako lepega."

Prvenec Roka Bička je navdušil tudi igralca Demetra Bitenca. "Sem brez besed. Same pohvale, tako režiserju za izvrsten prvenec kot igralcem. Igra Igorja je tako perfektna, tako sugestivna, res fenomenalno, genialno! Na tako visokem nivoju in s takšno koncentracijo, da lahko govorim samo v superlativih. Ne samo v slovenskem, ampak tudi v evropskem merilu. Tudi sam film in tematika sta izvrstni. Lahko bi rekel, da so to nove perspektive slovenskega filma. Če bo ves festival šel v tem smislu naprej, potem lahko rečem samo: 'Bravo mladim!'" nam je po ogledu filma povedal igralec Demeter Bitenc.

"Z Rokom sem se že objemal, bil je tudi moj študent. Verjel sem vanj, saj je imel že na sprejemnih izpitih tak film, da sem vedel, da če se bo držal te poti, si od njega lahko še ogromno obetamo," pa nam je o filmu in Roku dejal Karpo Godina, ki meni tudi, da se za prihodnost slovenskega filma ni bati. "Še precej je takšnih, ki kljub vsemu zmanjšanju sredstev odlično delajo. V teh mladcih je energija in gredo čez vse – denar jim očitno ni bistven," je prepričan Godina. In kaj mu pomeni osvojena nagrada za življenjsko delo? "Vsekakor mi je to ena najdražjih nagrad, saj je iz našega ceha. Če ti kolegi dajo nagrado, je to nekaj, kar ti veliko pomeni."

Festival slovenskega filma se bo s podelitvijo nagrad (vesen) končal v nedeljo, skupno pa bo na ogled kar 42 filmov v tekmovalnem in 21 filmov v netekmovalnem programu. Poleg Godini so se oziroma se še bodo s projekcijama njegovih filmov poklonili tudi 100. obletnici rojstva češkega režiserja Františka Čapa. Kot del spremljevalnega programa festivala bodo v sklopu otroških in mladinskih filmov za šole predvajali celovečerec Jožeta Galeta Kekec, Poletje v školjki Tuga Štiglica ter program kratkih slovenskih animiranih filmov. Vsako dopoldne bodo v kavarni Avditorija potekali zajtrki z avtorji.

Na VOYO pa si lahko ogledate retrospektivo filmov, predstavljenih na minulih Festivalih slovenskega filma: 
15. festival 2012: Šanghaj
14. festival 2011: Aleksandrinke in Izlet
13. festival 2010: Circus Fantasticus, Gremo mi po svoje in Piran-Pirano
12. festival 2009: Osebna prtljaga in Slovenka
10. festival 2007: Petelinji zajtrk, Estrellita – pesem za domov in Traktor, ljubezen in rock'n'roll
9. festival 2006: Kratki stiki
8. festival 2005: Odgrobadogroba, Delo osvobaja in Ljubljana je ljubljena
7. festival 2004: Ruševine
6. festival 2003: Rezervni deli in Pod njenim oknom
5. festival 2002: Varuh meje
4. festival, 2001: Oda Prešernu in Barabe