Paterson, ki ga je zaigral igralec Adam Driver (za mnoge zgrešena izbira zlikovca v predzadnji instalaciji Vojne zvezd) je voznik avtobusa v istoimenskem mestecu New Jerseyja. Njegovo življenje je prežeto z rutino, njegova notranja ura ga vedno zbudi malce po šesti uri zjutraj, sledi nekaj kratkih sladkih trenutkov v postelji z ženo Lauro (Golshifteh Farahani), sledi zajtrk, pot v službo ... Nato pa kot voznik avtobusa opazuje mesto, ki polzi mimo njega, in z nasmeškom srka drobce vsakdanjih pogovorov med potniki. Med malico v svoj zvežčič zapisuje svojo poezijo (ki na prvi pogled nima pomena, a ko prideš do zadnje pike, pesem s tiho strastjo zaživi pred našimi očmi), zvečer gre na sprehod s psom, nato se ustavi v baru in spije eno pivo ...

Če je Paterson tiho zadovoljen v svoji rutini, pa se življenje njegove žene nenehno spreminja, Laura je polna sanj, polna navdiha in želja, svojo strast nosi na pladnju (peče namreč kolačke), nosi ga na čopiču (vsak dan riše po stanovanjU, zavesah, vratih ...), črno beli vzorci povsod ji tako magično zapolnijo dan. On podpira njene velike ambicije, ona njegov dar za poezijo. "Paterson slavi poezijo podrobnosti, vsakodnevnih variacij in premen. Je protiutež temačnosti ter teži dram in akcijskih filmov. Takšen film bi moral gledalec pustiti, da mu lebdi pred očmi, kot podobe skozi okna avtobusa, ki pluje kot gondola po ulicah majhnega pozabljenega mesta," je film opisal Jim Jarmusch, režiser in scenarist.

In točno tako je, kot pravi režiser, ki je 2013 magično pričaral temačno melanholičen film Večna ljubimca s Tomom Hiddlestonom in Tildo Swinton. Paterson s svojo preprosto zgodbo lebdi pred našimi očmi. V vsakem kadru lahko začutimo tisti pomirjujoči dotik povezanosti in vsakodnevne rutine, ko ne potrebuješ velikih zapletov, ne potrebuješ dejavnika šoka. Čeprav je Paterson popolnoma predan svoji rutini, pa nas režiser s tiho poezijo preseneča na vsakem koraku. Čeprav je dan enak dnevu, je vsak dan tudi popolnoma drugačen. Male iskrive malenkosti so tiste, ki pustijo velik vtis ter nas spodbujajo k razmišljanju.

Če imamo na eni strani tišino preprostosti, pa je Jarmusch v zgodbo pretanjeno vpletel kulturne reference in imena iz zgodovine, kot je velika epska nesmrtna ljubezen Romea in Julije ter Anthonyja ter Cleopatre in nam v misli vsadil idejo o veliki ljubezni s tragičnim koncem. Potem je tukaj omemba pesnice Emily Dickinson, ki se postavi ob bok Patersonovi introvertiranosti.

V filmu ni velikih upornikov, vsi tiho drsijo skozi svojo izbrano rutino, a režiser na plano privleče Giuseppeja Ciancabilla, italijanskega anarhista, ki se je iz Italije preselil v mesto Paterson: "Sva edina anarhista v mestu," zadonijo redke besede upora v filmu in nato avtobus pelje naprej. Na koncu pa je tu seveda poezija, ki je nastala iz uma Williama Carlosa Williamsa, pesnika, ki je živel v tem mestu. Njegova poezija, spet – na prvi pogled preprosta, a ko prisluhneš tišini, ki se skriva za vrsticami, nam pesem razgalja, kaj je ljubezen – in to v podobi navadnih, staromodnih vžigalic.