Naša največja filmska zvezda: 'Bila je slavna, kot je danes Jennifer Lawrence'

Hollywood je bil pripravljen plačati kateri koli znesek

Studii Paramount, MGM in Universal so jo vabili v Hollywood. Poslali so ji celo podpisano in overjeno pogodbo, kjer je bil le prazen prostor za znesek. Ko je enkrat odgovorila tako, da je vpisala številko, ob kateri se v glavi zvrti, jih ni odgnala. To pa zato, ker se je njen film Erotikon v Parizu po enem letu še vedno vrtel v 50 kinodvoranah. Bil je finančno najuspešnejši film sezone. Hollywood je bil mnenja, da se denar, ki bi ga vložili v Ito Rino, lahko povrne.

V Berlin je prispela leta 1926, v začetku tridesetih let je bila že filmska diva, ki je lahko izbirala vloge, soigralce, režiserje. Njena zgodba bi lahko navdihnila hollywoodski film. Izhajala je iz preproste družine. Potem ko je umrl oče, so se le stežka prebijali naprej. "Kar predstavljam si, kaj si jo morala misliti njena mati, preprosta gospodinja iz Divače, ko je hčer kasneje pogosto spremljala na bogate večerje s slavnimi osebnostmi," se smehlja, ko pripoveduje, Marta Frelih, avtorica dokumentarca Ita Rina, filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood (nastalega v produkciji Cebrama). To je njen tretji dokumentarec o Slovenkah, ki so bile emancipirane za svoj čas. "To, da so imele poklic in se pogumno podale na drzno pot, je bilo za njihov čas nenavadno."

Najprej so bile sanje, ki so delovale neuresničljivo

Kot Ida Kravanja se je rodila v Divači. Oče je bil železniški uradnik, mati gospodinja. Kmalu so se preselili v Ljubljano. Hodili so v gledališče in tam se je seznanila z igro. Doma je za sosede in prijatelje prirejala svoje predstave. Ko je začela zahajati v kino, je sanjarila o tem, da bi postala filmska igralka. Takrat so bile to predvsem lepotice, Idi pa so vedno govorili, da je ena najlepših Ljubljančank. A živela je v državi, ki ni imela svoje kinematografije, zato je bila to še vedno želja, ki je delovala neuresničljivo. Posredovalo je naključje.

Prijateljica jo je – ne da bi vedela - prijavila na lepotno tekmovanje v Zagrebu. 17-letnici mati ni dovolila, da bi stopila na oder. Je pa nekdo iz Zagreba njene fotografije poslal berlinski producentski hiši. In ko je Ida nekega dne odprla pošto, je zagledala vabilo na poskusno snemanje. Vabili so jo na njihove stroške, a je mati tudi ta podvig prepovedala. Zato je še nepolnoletna Ida pobegnila od doma in stopila na vlak za Nemčijo. Kasneje je povedala, da jo je bilo na smrt strah. Ni šlo za upiranje. Le čutila je, da je to korak, ki ga mora narediti. 

Imela je ogromno srečo

V Berlinu so jo namestili v luksuzen apartma, a celo noč ni zatisnila očesa. Ko se je kasneje spominjala poskusnega snemanja, ki ga je imela naslednje jutro, se je šalila, da ji vsaj ni bilo težko jokati. Opravila ga je uspešno. Imela pa je tudi srečo, da jo je pod okrilje vzela ena izmed priznanih producentskih hiš in jo učila igre pa tudi plesa, jahanja, vožnje avtomobila … Berlin je bil takrat središče evropskega filma. In ker ni bilo televizije, so v kino hodili vsi. Filmski igralci so bili res znani in oboževani. Bil je tudi čas nemega filma, ko je zvezda lahko postala Ljubljančanka, ki ni dobro govorila nemško.

Leta 1929 jo je proslavil film Erotikon. Stara je bila 20 let. Film je bil odskočna deska tudi za režiserja, 24-letnega Čeha Gustava Machatýja, ki se je ravno vrnil iz Hollywooda, kjer se je učil obrti. Ida bi lahko snemala z uveljavljenimi ustvarjalci, a mu je dala priložnost, ker je ocenila, da ima dober scenarij. Pred kamero se je morala razgaliti, a se tega ni ustrašila, saj mu je zaupala, da bo te prizore znal uporabiti tako, da bo nastal boljši umetniški izdelek. Imela je prav. Erotikon, ki govori o ženski erotiki in čustvovanju, je danes eno največjih del evropske kinematografije.

Beograd namesto Hollywooda in Berlina 

"Ita je zaslužila ogromno denarja in je lepo živela," pravi Frelihova, ki je več let raziskovala njeno življenje in delo. "V Berlinu je stanovala na elitnem Charlottenburgu, kjer so živele vse filmske zvezde. Imela je svoj avto, kar je bil takrat luksuz. Potovala je z razkošnim legendarnim vlakom Orient Express. Kljub temu sem iz njenih pisem dobila vtis, da je ostala skromen in prijeten človek. Tudi ljubezen do moža je bila kasneje tako močna, da je prevladala nad željo po uspehu in slavi." Ko je dosegla vrh Olimpa, je namreč naredila nekaj, kar je javnost šokiralo. Očitno je imela kljub vsemu bogastvu domotožje, saj je v Berlinu pogosto obiskovala kavarno, kjer so se zbirali Jugoslovani. Tam je spoznala srbskega študenta, bodočega inženirja Miodraga Đorđevića in se z njim leta 1931 poročila. Beograd namesto Hollywooda, so kričali naslovi časopisov. 

Najprej je bila prepričana, da bo srečna kot gospodinja. Po letu dni se je vrnila k filmu in mož jo je pri tem podprl. A bližala se je 2. svetovna vojna in kot Slovanka je postala v Berlinu nezaželena. Ko je ugotovila, da ji sledi gestapo, se je vrnila v Beograd. Po vojni je bila nemška kinematografija uničena, jugoslovanska pa se je šele oblikovala. Upala je, da bo lahko igrala v filmih nove države, a ji nihče ni dal vloge. Morda so se bali tega, da je bolj izkušena kot oni. Morda je bila nezaželena, ker je prej delala z Nemci, čeprav ni naredila ničesar, kar bi ji omadeževalo ime. Morda je bila za socialistično državo enostavno preveliko utelešenje glamurja.

Zadnji nastop

V dokumentarcu Frelihove je zelo zanimiv pogovor z legendarnim Veljkom Bulajićem, ki je posnel Bitko na Neretvi. Spominja se, kako je nekoč do njega skoraj sramežljivo pristopil zelo prijeten gospod in ga prosil, ali bi lahko v svojem filmu angažiral njegovo ženo. To je bil Miodrag Đorđević, ki se je grizel, da je ženi uničil kariero, ki jo je osrečevala. 55 let je imela, ko se je zadnjič pojavila na velikem platnu. Bulajić, ki ni mogel prehvaliti njenega talenta in izkušenosti, ji je zaupal stransko vlogo v filmu Vojna. Ko so z njim obiskali beneški festival, so jo - sploh starejši novinarji prepoznali in polovico tiskovne konference je na vprašanja odgovarjala ona, se spominja.

Nekega dne jo je vprašal, zakaj ni odšla v Hollywood. Priznala mu je, da ji je žal, da z možem takrat nista zbrala toliko poguma, kot ga je sama, ko je šla prvič na vlak. A Los Angeles je bil takrat dlje, kot je danes. Najprej je bilo treba s čezoceansko ladjo čez lužo, nato z vlakom čez cel kontinent. Če bi odšla v Hollywood, se ne bi mogla pogosto vračati v Evropo. Ona pa je bila navezana na mater in sestro. Kljub temu obžalovanju ob koncu dokumentarca Marta Frelih citira besede, ki jih je Ita izrekla malo pred smrtjo leta 1979. Čeprav bi lahko igrala v še več filmih, je umrla z zavedanjem, da ji je v življenju uspelo. Najprej, ker je bila nekaj časa zvezda. Nato, ker je obdržala srečno družino.

Ob 20. obletnici Slovenske kinoteke

Dokumentarec je nastal ravno, ko Slovenska kinoteka praznuje 20. obletnico. Leta 1996 je ni bilo enostavno postaviti na noge že zato, ker je "večina filmskih kopij po razpadu Jugoslavije ostala v nekdanji osrednji kinoteki v Beogradu," pove sedanji direktor Ivan Nedoh. Filme je treba tudi obnavljati in kupiti je bilo treba vso tehniko za izvajanje konservatorskih del. To in še marsikatero težavo je bilo treba rešiti ob pomanjkanju denarja za kulturo. Z marsikatero se ubadajo še danes. Premalo zaposlenih, pomanjkanje prostora za shranjevanje filmov, našteva Nedoh. Nekaj časa je bil ta celo povsem neprimeren, saj je zamakal. Po 20 letih bo treba najti tudi denar za generalni servis projektorja, kar je pomembno, ker edino Kinoteka pri nas lahko predvaja filme s filmskega traku.

A ob 20. jubileju prihaja tudi dobra vest. Ministrstvo za kulturo namerava še letos odkupiti dodatne prostore na Miklošičevi v Ljubljani, tako da bodo vse dejavnosti Kinoteke prvič pod isto streho. To jim bo omogočilo, da bodo javnosti lahko ponudili več in s tem boljši vpogled v filmsko zgodovino. "V teh prostorih bo Kinoteka postavila tudi stalno razstavo iz zgodovine kinematografije na Slovenskem v prepletu s svetovno. V bližini bo tudi knjižnica z mediateko."

Zakaj je delovanje Kinoteke pomembno, Nedoh ponazori s citiranjem besed njenega prvega direktorja, Silvana Furlana."Dandanašnjik je preplavljen z avdiovizualno komunikacijo. Že zaradi tega je potrebno poznati zgodovino nastajanja te tako po vsebinski kot tudi po tehnološki plati," je leta 1992 zapisal v reviji Ekran. Vsaka država potrebuje fond pomembnih svetovnih filmov. Ko razumemo filmsko zgodovino in preteklost, lahko bolje razumemo tudi sedanjost ter se kot družba razvijamo naprej, ne pa vedno znova odkrivamo, kar je že bilo odkrito.