Potem je bil tukaj Moj ata, socialistični kulak (1987) ter Babica gre na jug (1991), ki je bil prvi celovečerni film v samostojni Sloveniji. Kaj pa Kajmak in marmelada (2003)? Leto kasneje je prišla na filmska platna še črna komedija Tu pa tam. 2010 pa je v kinematografe prišel mladinski film Gremo mi po svoje, ki si ga je v otvoritvenem vikendu ogledalo rekordno število ljudi v samostojni Sloveniji (2013 je nato sledila še dvojka). A komedije so postale lahka, zvodenela družinska zabava, satire je bilo čedalje manj, kje so komedije z jajci?
Pred nekako štirimi leti se je na YouTubu znašla spletna serija Pr'Hostar in postala pravi slovenski spletni fenomen. Fantje pa so se na veselje mnogih odločili, da kratke epizode pretopijo v celovečerni film. Tako so obljubljali "netipičen slovenski scenarij in zgodbo," in čeprav so mnogi komaj čakali na film, so se našli komentarji, kot so "video-produkcija jim sicer gre, ampak jaz mislim, da bo tole polomija. Kratki štosi jim gredo, kako pa iz tega narediti celovečerec, to je druga pesem."
Domača komedija nas je tako popeljala na idilično gorenjsko podeželje, v majhen hotel Pr'Hostar, ki posluje razmeroma slabo. Za njegovo klavrno stanje je v veliki meri odgovoren stiskaški in pogoltni direktor, delež krivde pa neizpodbitno nosi tudi svojeglavo osebje, ki rado lovi krivine. Toda ko se direktor odloči, da hotel proda tujcu, ki ima za hotel zanimive načrte, zaposleni odločno vzamejo stvari v svoje roke in skušajo sabotirati prodajo – tipična zgodba, presenetljivih obratov ni, a ne nazadnje niti ni nujno, da je bistvo samo v zgodbi.
Fantje so imeli vizijo, ki so se je držali od prvega trenutka naprej: "Načeloma smo se res držali scenarija, improvizacije ni bilo veliko, ker preprosto ni bilo časa za to. Imeli smo omejen urnik, ljudje niso imeli časa, da bi zavlekli zadeve. Moraš se držati scenarija, urnika, ker drugače vse razpade. Če nekaj v montaži ni dobro, ne moreš kar reči ljudem, da naj se vrnejo in se še enkrat posname kader." Dobra poteza ekipe pa je bila tudi v tem, da film ni bil neposredno nadaljevanje zadnje epizode iz YouTuba. Film so s to potezo približali tudi gledalcem, ki serije niso poznali: "V filmu smo želeli povedati celo zgodbo, ker je film tudi za ljudi, ki serije niso gledali," razloži odločitev Dejan.
Film odlikuje tudi avtentičnost prostora in časa – star hotel, ki diši po socializmu, domačnost jezika, ki je dobro podmazan z domačo žganico, ne gre tudi brez starih avtomobilov – Oplov legendarni model kadett: "Najprej smo želi rdečega yugota, a ga nismo dobili, nato smo upali, da kje najdemo rdečo katrco, a ker se pokrov ni odpiral v pravo smer, je odpadla tudi ta izbira. Nato pa smo zadnjo sekundo našli tega kadeta. Čeprav tudi z njim ni bilo veliko sreče, kajti med snemanjem je večkrat zatajil. Kar se tiče ostalih rekvizitov, smo imeli srečo, kajti v penzionu je bilo že večino zadev."
Potem pa je tukaj tudi dejavnik presenečenja. Če so bili gledalci že navajeni likov in njihovega obnašanja, pa je ekipa v film dodala še kanček novih elementov, ki so glede na slišano v kinu največkrat poželi salve smeha in ploskanja, film pa je postregel tudi z zanimivimi 'cameo' vlogami.
Ampak nenazadnje, kdo smo mi, da bi ocenjevali, kaj je dober film, kaj je merilo za uspeh? Na koncu so oboževalci tisti, ki imajo zadnjo besedo. Skratka, če potegnemo črto, dobili smo zelo soliden prvenec, ki kljub redkim 'napakicam', ostaja zvest ideji iz spletnih epizod in jih hkrati nadgradi. "Heroin v žilo in gremo lovit zmaja (heroin mišljeno cedevita) ... čaka nas še veliko," sta za konec vzkliknila Dejan in Goran ter se iskreno in veselo posvetila oboževalcem.
KOMENTARJI (10)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.