In nagrada gre … belcem

#OscarsSoWhite (made by me) pic.twitter.com/IyHwiqFw0P

— Andrew Maclean (@ajmaclean) January 14, 2016

So med člani akademije, ki nominirajo, res sami rasistični šovinisti? Res je, da so povečini beli moški. A njihov predsednik je pravzaprav predsednica. In za povrh je temnopolta. Razlog, da na kontinentu, ki je talilni lonec, fotografija vseh nominirancev te raznolikosti prav nič ne odraža, torej ne more biti tako preprost. In gre za isto razpravo kot, ko se pri nas sprašujemo, zakaj je več režiserjev kot režiserk, več producentov kot producentk ali pa na drugih področjih – več kirurgov kot kirurginj, politikov kot političark. Če pogledamo teoretično – bi bržkone odstotek moških in žensk (ali pa belcev in predstavnikov drugih ras), ki jih zanima sedma umetnost, kirurgija ali politika, moral biti isti. A kot dobro vedo sociologi – seveda ni. Težava se torej začne že tukaj in ni naravna, ampak je ustvarjena družbeno. 

Družba nas v življenju potiska v določene smeri. Ženske recimo v bolj “ženske” poklice. Kam pa ljudi drugih ras? Oskarje bo vodil Chris Rock in igralka Jada Pinkett Smith je to komentirala nekako v smislu: lahko vas zabavamo in se delamo norca iz sebe, ne moremo pa pričakovati nobene resne nagrade za izjemno delo. Temnopolti so tako lahko komedijanti ali košarkarji, ženske zdravnice splošne prakse – ne pa tudi kirurginje. Oziroma v filmski industriji tajnice režije, ne pa tudi režiserke. Med tistimi, ki naj bi bili letos najboljši, ljudi drugih ras ter žensk torej ni, ker bi jih rasistični šovinisti namenoma prezrli. Težava se začne veliko prej kot pri izboru nominirancev. Začne se pri tem, da se nekateri v tekmo niti ne spustijo, saj se že od malega – če ne zavestno pa podzavestno – zavedajo, da bodo težje dobili priložnost, da se izkažejo.

Actors nominate actors. THE "ACADEMY" DOES NOT NOMINATE ACTORS. Actors nominate actors. Remember this #OscarsSoWhite pic.twitter.com/dTPKr5kt8V

— Bret Easton Ellis (@BretEastonEllis) January 19, 2016

A kdor se spusti v boj in vztraja, bo že dobil priložnost, da se izkaže. Izjemen uspeh tudi zahteva, da človek delo postavi na prvo mesto, da je drzen, da gara, da tudi prevzame tveganje, da mu bo spodletelo. In moški so tisti, ki že stoletja odraščajo s prepričanjem, da morajo, da bi se počutili uspešne, narediti nekaj izjemnega. Zato so, da bi to dosegli, pripravljeni več žrtvovati. Ženski bo po drugi strani družba pokimala že, če se bo lepo uredila. In tradicionalno so stoletja bili moški tisti, ki so cele dneve ustvarjali, da so nekega dne svetu lahko predstavili umetnino, medtem ko so ženske skrbele, da je bilo na mizi kosilo, v predalu pa vedno čiste spodnjice. Ko so sociologi izprašali slovenske politike in političarke, so tako ugotovili, da lahko moški večino dni v službo odidejo, ne da bi jim bilo treba razmišljati, kaj se med njihovo odsotnostjo dogaja doma. Ženske, ki so si poleg kariere želele ustvariti še družino, pa tega niso mogle nikoli odmisliti. Ni se zgodilo, da bi imele partnerja, ki bi prevzel tradicionalno žensko vlogo tistega, ki skrbi za domače ognjišče. Zahteve do žensk so na sploh večje. Poleg tega da poskrbijo za svojo družino, morajo tudi bolj kot moški skrbeti za svoj zunanji videz. Ob toliko zahtevah je enostavno lažje opustiti prizadevanje, da boš na svojem poklicnem področju nekoč prvi.

Kot so izpostavili že mnogi, rešitev torej ni samo, da zamenjamo ljudi, ki določajo nominacije. Spremeniti je potrebno to, da na določenih področjih ni dovolj žensk in ljudi drugih ras, ki bi dosegali izjemne uspehe. Kar prav zagotovo ni zato, ker bi bili manj sposobni ali nadarjeni. Režiser Spike Lee in igralka Jada Pinkett Smith sta prepričana, da lahko spremembo spodbudimo z bojkotom oskarjev. In vsekakor je rešitev, da o tej temi razpravljamo. Ko bomo res enkrat verjeli, da smo vsi enakopravni, se bo to namreč tudi uresničilo. In fotografije nominirancev za oskarje (ali pa udeležencev posveta političnega vrha) bodo končno odraz bogatosti našega sveta.

#OscarsSoWhite?? Come on y'all what about #NBAawardsSoBlack?? pic.twitter.com/A1foUHeFVo

— Lauren Southern (@Lauren_Southern) January 14, 2016

Kaj misli o tem, da so oskarjevci po večini beli moški, smo povprašali še profesorico s Fakultete za sociologijo red. prof. dr. Milico Antić Gaber. "Polje filma je tradicionalno moško polje, tako kot mnoga druga – kot polje politike, kot polje znanosti," pove. "In sami so v tem polju oblikovali pravila igre, ki so pisana na kožo njim. Novim ljudem, ženskam in obarvanim, je zato v ta polja vstopati težje."

"Moški prevladujejo tudi v izobraževalnem procesu," nadaljuje. "Če pogledamo našo akademijo, težko najdemo na predavateljskih mestih za režijo ženske. Kje so? Ženske so igralke." Kdaj pa lahko začne ženska režirati? "Mesto za njo se lahko naredi takrat, ko je za njo že uspešna igralska kariera, ko je že pridobila določene izkušnje v tem filmskem svetu, ko je znana in ob pogoju, da ima za to finančna sredstva. Sicer pa ženske, če želijo režirati, zelo težko pridejo do resnih celovečernih filmov. Tudi v Sloveniji mislim, da imamo samo Hanno Slak in Majo Weiss."

Zakaj se ženske sploh ne odločajo, da poskusijo kot režiserke?

"Gre za ponotranjena stereotipna pričakovanja, ki potem delujejo kot lastne odločitve. Nič ni prepovedano – da ne bo pomote, ampak cela kultura, vse institucije, domača vzgoja delujejo v tej smeri, da se one znajdejo na študiju igre, ne pa režije."

Kako to spremeniti?

"Če bi hoteli kaj spremeniti, bi morali dekleta opogumljati, da lahko počno tudi to. Ker je mogoče in ker so za to sposobne. In morali bi organizirati, da bi imele nadobudne režiserke nato mentorsko podporo žensk, ki jim je to že uspelo. Ker gre res predvsem za notranje izločanje – pri ženskah in temnopoltih, ko si rečejo, raje delam kaj drugega, ker mi tukaj tako ne more uspeti. Raje bom učiteljica ali pa pri temnopoltih - glasbenik."