Ima legendaren film, ki je sprožil revolucijo, še vedno moč, da prevzame mlade?

Večer pred prvo uprizoritvijo v Mestnem gledališču ljubljanskem je močno snežilo in promet je stal. Kljub temu sta Ajda Smrekar in Domen Valič prihitela točno ob uri, ko smo bili dogovorjeni. Ajda po tem, ko je štiri ure snemala na mrazu. To je ne ustavi, da ne bi bila ves čas nasmejana, z Domnom znata vse zasukati v šalo. On jo zbada, da je piflarka, ker ima s seboj zvezek z zapiski o svoji vlogi, ona mu odgovarja, naj se le pazi, ker ga bo v predstavi pošteno oklofutala. Počasi že vidim, da postajata par, ki ga bosta na odru upodobila čez dve uri.

Predstava je narejena po filmu iz šestdesetih let, a tako, da je njegova zgodba postavljena v današnji čas. Kako sta se junaka v pol stoletja spremenila?

Domen: Med vajami smo se veliko pogovarjali, da so trideseta nova dvajseta. Tisti, ki smo stari trideset, živimo, kot so včasih živeli pri dvajsetih. Na tak način razmišljamo o življenju, o tem, kaj bi morali doseči do sedaj, kaj bi še morali narediti. Glavna junaka sta stara dvajset, danes pa bi bila lahko tudi trideset.

Ajda: Predvsem vidim paralele z današnjim časom. To večno eksistencialno stisko mladih. Junaka sta si po eni strani različna, po drugi strani pa si oba rečeta: zakaj ne! Želita poiskati nekaj drugačnega. Mogoče gre danes mladim še slabše kot takrat, ampak to iskanje samega sebe je vedno aktualno.

Domen: Samo, da danes to poskušamo doseči z drugačnimi sredstvi. V predstavi imamo vse moderne zadeve, od "vajnov" do zaslonov na dotik. Tudi besedilo predstave je bilo napisano na novo. Mnoge stvari danes povemo drugače.

Domen se takoj zasmeje: Jaz sem sto odstotno manj kul kot on. Kar zaljubil bi se v njegovo voljo po življenju. Tisto – bomo že videli, kaj se bo zgodilo, in bomo to takrat "shandlali." Ta njegova spontanost, joie de vivre … Je pa res, da to počne na način, ki je sicer romantičen, se pa sam tega ne bi tako lotil.

Ajda: Jaz sem se bolj ukvarjala s tem, kako ona brez kakršne koli drame sprejme, da Michel (glavni junak op. a.) krade avtomobile, beži pred zakonom, je nekoga ubil. Brez veliko vprašanj se mu prepusti in gre z njim. Potem sem si to začela razlagati kot nek upor proti prevladujočim vrednotam ali vrednotam svojih staršev. Da gre za nekakšno objemanje trenutka, izživetje v skrajnostih, česar pa Patricia (glavna junakinja op. a.) ne zdrži, zato na koncu Michela izda.

Koliko vloga, ki jo igraš, vpliva na tvoje življenje?

Domen: Nobenega avta še nisem študijsko ukradel, če to misliš (se smeji). Pa tudi tako hudo ni, da bi igral kakšnega nečimrneža in se potem skregal s celo familijo. Je pa res, da je prav neverjetno, da se dostikrat vloga poklopi z dogajanjem v tvojem življenju. Če igraš nekoga, ki je malo žalosten, se ti zgodi kaj takega. Ne zgodi se vedno tisto, kar bi si želel, ampak jaz to vzamem, kot da mi vesolje sporoča: "Deal with it" (spopadi se s tistim, kar se je zgodilo op. a.).

Ajda: Med igro in življenjem se naučiš preklopiti z izkušnjami in vajo. Edino kakšni štosi iz predstave se pa znajo prenesti v prosti čas. Recimo, ko se jezim na Domna, zavpijem: Michel! (smeh)

Kako sta se odločila, da postaneta igralca?

Domen: Bom jaz povedal zanjo (se zasmejita). Leta 2006 je prišla v MGL kot plesalka. Delali smo muzikal Kabaret.

Ajda: In Domen je bil tudi v predstavi, ker je bil ravno tretji letnik Akademije.

Domen: Jaz sem se takrat sicer še tresel na odru (smeh), ampak ko je Ajda videla to hišo, vse te slavne igralce pa prav nič zanemarljiv podmladek (smeh), je vedela, da je to – to.

Domen: Točno tako (smeh). Predvsem pa hočem biti vsak dan nekdo drug, sicer je dolgčas (smeh).

Domen, izhajate iz igralske družine. Kakšni kritiki so družinski člani med nedeljskim kosilom?

Domen: Zanimivo je, da imamo vsi zelo različna mnenja. Že ko sem delal sprejemne izpite na Akademiji in sem kaj vprašal dedka, kaj očeta, sta mi dala ravno diametralno obratne napotke. Potem pa sem imel še jaz tretje mnenje ... Tako da sem danes sicer vesel vsakega komentarja – največ se o predstavah pogovarjam z očetom – se pa potem sam odločim, kaj bom upošteval in kaj ne.

Ajda, vas pa moram vprašati, kako vam je uspelo, da ste - potem ko so vas po muzikalu Kabaret sprejeli na Akademijo - dve leti hkrati dokončevali še študij komunikologije.

Ajda: Uspelo mi je tako, da sem ob osmih, ko smo zaključili na Akademiji, namesto da bi šla s svojim razredom žurat, sedla doma za knjigo. In cel prvi letnik sem razmišljala, koliko zaradi tega zamujam (smeh). Ampak na koncu se je vse dobro končalo.

Lahko z nami delita še kakšno anekdoto s priprav na predstavo 'Do zadnjega diha: Zdaj'?

Ajda: Najbolj se spomnim vaje, ki smo jo imeli kar na Čopovi. Hodila sem po ulici, vpila: "Time Magazine" in vsi so me čukasto gledali (smeh).

Domen: Jaz pa, kako sem potem kot v predstavi pristopil k njej. Pogovarjava se in ravno, ko sem rekel: "Odkar sem spal s tabo, sem bil še z dvema, ampak je bilo brez veze," so mimo prišle tri najstnice in sem jih čisto šokiral (smeh).

'Predstava je intelektualni pop'

Predstava o mladih ima mlade igralce pa tudi mladega režiserja. Jaša Koceli, ki je bil rojen leta 1984, postaja vse pomembnejši glas svoje generacije.

Jaša, kaj lahko predstava 'Do zadnjega diha: Zdaj' pove mladi generaciji?

Kot film tudi predstava govori o tem, kaj pomeni biti mlad v današnjem času. Poskušali smo pokazati, kaj so težave naše generacije, ampak na nek lahkoten, nedirekten, godardovski način. Mi smo žanr te predstave poimenovali intelektualni pop. Te težave nekako brbotajo pod samim videzom predstave, ki brzi mimo nas, se pa z njimi direktno ne spopademo.

Kaj pomeni, da ste zgodbo povedali na godardovski način?

Godard pripoveduje zgodbe zelo lahkotno, igrivo, težko ulovljivo. Uporablja ogromno pop kulture, glasbe, mode, citatov, kot tudi neke čisto banalne stvari, ki jih vidi v vsakdanjem življenju. Svoje filme gradi kot mozaike nekega sveta. Smo pa pazili, da smo filmsko zgodbo na odrskih deskah povedali z gledališkimi sredstvi. Skušali smo se v gledališču pokloniti filmskemu velikanu.

Je njegov film o izgubljeni generaciji? Je vaša predstava o izgubljeni generaciji?

Mislim, da je vsaka mlada generacija na nek način izgubljena generacija, ker mora najti svoj jezik in svoj razlog, zakaj obstaja. In vsaka generacija kriči, da je posebna, da se stvari, ki se ji dogajajo, dogajajo prvič, kar pa absolutno ni res, ker se skozi zgodovino veliko stvari ponavlja. Godard v svojem filmu kliče po tem, da mora mlad človek preizprašati vse velikane in vse zakone. Da mora najti svoj prostor, da mora biti ustvarjalen. Bil je zelo proti malodušju in zelo za akcijo.