VIDEO: 'Film, narejen iz jeter in srca'

Vsebina

Rok Osterberg (Primož Vrhovec) se po štiriletni odsotnosti vrne v domače mesto, da bi raziskal umor svojega mlajšega brata Maksa. Ker se je njegov brat medtem vpletel v kriminalne posle, njegova smrt nikogar ne zanima. Edini, ki mu je pripravljen pomagati, je družinski prijatelj inšpektor Kramer (Niko Goršič). Ob vrnitvi se ponovno sooči z ljudmi iz svoje preteklosti: s prijateljem Aldom (Akira Hasegawa), s katerim je Maks skupaj izterjeval denar, ter s svojim bivšim dekletom Katarino (Vida Breže), katere še vedno ni prebolel. Ugotovi, da se je Katarina med njegovo odsotnostjo poročila z lokalnim politikom Frankom Kovačem ml., ki kandidira za župana na prihajajočih volitvah.

Ko Rok raziskuje življenje svojega brata, postane šahovska figura v igri za moč med vplivno družino politika, lokalno mafijsko družbo in nemočno policijo. Pri tem mu na svoj način pomaga individualist Robert Polak (Blaž Setnikar), ki se vzpenja po lestvici moči, tako da med vsemi tremi lovi občutljivo ravnotežje.

Križi in težave slovenskega neodvisnega filma

Film Psi brezčasja je noir triler, ki sočasno z iskanjem morilca razkriva plasti samega delovanja družbe. Dogaja se v Velenju. Liki iz romana in iz filma so osnovani na mnogih dejanskih osebah iz tega mesta, tudi mnoge epizode so osnovane na resničnih dogodkih iz Velenja. Film je bil skoraj v celoti posnet v Velenju.

Gre za prvenec režiserja in soscenarista Mateja Nahtigala, ki je nastal po romanu avtorja knjige in soscenarista Zorana Benčiča.

Psi brezčasja je neodvisen film, ki je nastal v soprodukciji Lignit filma in Mladinskega centra Velenje ob tehnični podpori Viba filma. Nastajal je tri leta. Snemali so ga januarja in februarja lani. Posneli so ga v 29 snemalnih dneh in dokončali na začetku septembra letos ter ga zatem prikazali na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je prejel nagrado za najboljši celovečerni igrani film po izboru žirije filmskih kritikov Fipresci. Zatem so film predpremierno prikazali še v Velenju, zdaj pa še v Ljubljani. Kje ga bo moč še videti, pa še ni jasno. "Mi se trudimo in delamo vse, kar je v naši moči, da bi film videlo čim več ljudi. Nas pa uradna slovenska filmska industrija ignorira. Nimamo nobene pomoči. A se bomo že znašli, tako kot smo se do zdaj. Verjamem, da nam bo uspelo," nam je dejal Matej. Pri distribuciji filma ne pomaga niti osvojena nagrada. "Nagrade so dokazilo, da smo šli v pravo smer, da smo naredili nekaj, kaj je bilo tudi želeno, da so ljudje hoteli nekaj takšnega videti, da bi nas pa zaradi tega kdo kontaktiral, to pa ne," nam je razkril Matej, ki je idejo za film dobil ob branju Zoranovega romana. "Ko sem ga prebral, me še nobena stvar v življenju ni toliko premaknila kot ta njegova knjiga. Vedel sem, da če obstaja v slovenščini kakšen material, ki mora biti film, je samo Zoranova knjiga nekaj, kar bi jaz naredil. Iz tega je potem vse steklo," nam je zaupal Matej. V filmsko adaptacijo Zorana ni bilo težko prepričati, saj sta že po njunem prvem pogovoru ugotovila, da v glavah gledata isto stvar.

Film so v pretežni meri ustvarili laiki

Razlog za to, da v filmu sodeluje veliko laikov, je denar oziroma pomanjkanje tega. "Za naturščike smo se odločili po sili razmer. Za nobenega namreč nismo imeli nobenih honorarjev. Poskušal sem pobrati najboljše stvari," nam je povedal Matej. Igralce za film so iskali z avdicijo, profesionalnim pa so poslali scenarij in kar nekaj jih je ugotovilo, da je zanj vredno 'žrtvovati' svoj čas. "Njim je to predstavljalo nekaj osvežujočega, nekaj novega. Tudi delati z mano, saj sem prvič delal kaj takšnega, pa tudi nobene šole nimam za to. Mislim, da smo vsi uživali v tem procesu," nam je dejal Matej.

Niko Goršič se je za sodelovanje v filmu odločil po tem, ko je prebral scenarij, ki se mu je zdel perfekten, pa tudi zato, ker je bil velik oboževalec skupine Res Nullius, v kateri je pel Zoran Benčič. Prebral je tudi njegov roman. "Ko so me povabili, sem bil takoj za. Glede na to, da je film najboljši po mnenju filmskih kritikov, mislim, da bi se zanj marsikdo odločil, če bi to vedel že vnaprej. Kot vidite, imamo eni dober okus za razliko od te kinematografske greznice, ki je v Sloveniji ena velika žalost. Oni izgleda bolj sprejemajo smrad," se je pridušal Goršič.

Glavni protagonist filma je do vloge prišel dosti naključno. "Na avdicijo za ta film sem šel z eno kolegico. Režiser me je videl in mi je rekel, da bi bil zelo primeren za glavo vlogo in če bi lahko naslednji dan še jaz prišel na avdicijo. Prišel sem in čez kakšne 14 dni sem dobil obvestilo, da so me izbrali," nam je povedal Primož Vrhovec, ki je doštudiral igro v Beogradu. Vlogo je dobil, ko se je vrnil po diplomi.

Vida je pred avdicijo dvakrat prebrala roman. Želela je biti Katarina, a je mislila, da ji to ne bo uspelo, saj je ta ženska v romanu opisana kot blondinka z modrimi očmi, sama pa je rjavolaska z rjavimi očmi. "Ko sem šla na avdicijo, sem si mislila: 'Kaj jaz sploh delam tukaj?' potem pa sem bila zelo presenečena in vesela, ko so me poklicali, da sem dobila vlogo," nam je dejala Vida.

Projekt, prepojen z ljubeznijo do filma in do romana

Delo z Matejem so vsi vprašali igralci opisali kot zelo prijetno izkušnjo.

Primož se je z Matejem zelo dobro ujel. "Oba imava to neko balkansko dušo. On je namreč v Sarajevu študiral fotografijo. Takoj sva prišla do tega, kaj pravzaprav hočemo. Ko se je vključil še Zoran Benčič, je pa vse zelo dobro steklo," nam je povedal Primož.

Vida je delo z Matejem opisala kot zelo lepo izkušnjo. "Z Matejem sva se nenehno pogovarjala. Skupaj sva razvijala lik, dele scenarijev, v katerih jaz nastopam. Dal mi je tudi dosti proste roke, poleg tega, da me je nenehno vodil, tako da mislim, da je šlo za eno zelo lepo simbiozo," nam je dejala Vida.

Primož je pohvalil tudi ostalo ekipo. "Presenetljivo lahko je bilo delati z njimi. Vsi, ki so prebrali ta scenarij, so se neverjetno angažirali za to. Nihče ni bil zadovoljen s povprečnim. Tudi Matej je rekel, da bomo snemali, čeprav smo časovno omejeni, dokler ne bomo zadovoljni tako mi kot vi," nam je dejal igralec.

Tudi Vidi je delo z ostalo ekipo ostalo v zelo lepem spominu. "Vsa ekipa je bila super. Mislim, da je bil ta projekt na neki način prepojen z ljubeznijo do filma, do romana. Med sabo smo se tudi zelo dobro razumeli. Bila je zelo lepa izkušnja v celoti," nam je dejala Vida.

Goršič je vse skupaj opisal kot fenomen. "Cela ekipa je bil tako rekoč z drugega sveta. Koliko je nekih kadrov v Sloveniji za marsikaj, ne samo za film, ki bi lahko spremenili stvari. Samo treba jim je dati možnost," nam je dejal igralec in režiser. Najbolj zanimivo se mu je zdelo to, da so morali stalno iskati igralce za naslednji dan, tako da se je filmska ekipa nekako sestavila do konca filma. "Ta film je poseben v ogromno stvareh. Seveda to ni neki genialen film tipa Državljan Kane ali Tretji človek. Je pa zelo zanimiv film. Predvsem je vsebinsko bogat in pošten. To ni neki premišljeni film, da ga bodo gledali tudi 12- in 14-letniki. Ne. To je film, narejen iz jeter in srca. Teh je pa zelo malo v slovenski kinematografiji. Tu imamo samo Jana Cvitkoviča pa neke iz Novega mesta. To je pa tudi vse," nam je dejal Goršič. Kot glavno pomanjkljivost filma pa navaja dejstvo, da v njem ni najboljšega filmskega igralca iz Velenja – Marka Mandića. "To je absolutno minus. Upam, da bo Lignit film v prihodnji produkciji na to pomislil," nam je dejal Niko.

Padec, cigarete in nenehno hitenje

Primožu se je med snemanjem pripetila tudi nezgoda, ki pa se je na srečo končala brez hujših posledic. "Ko smo snemali prizor v Đangovem klubu, smo bili kot na odru, na zelo visokem odru. Nekdo je med snemanjem to odmaknil in med tem, ko sva šla, sem dobesedno padel ven iz kadra. Vsi so skočili in se ustrašili, a ni bilo nič takšnega. Vse skupaj je bilo zelo zabavno. Upam, da bo ven prišel kakšen 'making off' ali pa 'bloopersi'," nam je povedal Primož, ki si bo ta film za vedno zapomnil po entuziazmu tako igralcev kot celotne ekipe, v kateri je bilo veliko laikov, ki so se prvič spopadali s tem. "To je bil dejansko neki filmski laboratorij. Kako so se angažirali in kako so zastonj posvetili mesec dni svojega prostega časa. Kapo dol! Tudi starejši igralci so bili navdušeni nad tem entuziazmom," nam je dejal Primož, ki trenutno kot svobodni igralec gostuje v nekaj živih predstavah.

V filmu je zelo veliko kajenja, verjetno pa sta največ cigaret v enem prizoru pokadila Vida in Primož. "V sceni, ko s Primožem igrava v motelu, precej kadiva. Po snemalnem dnevu mi je scenografka povedala, da sva v tisti sceni pokadila 100 cigaret, kar se je meni zdelo neverjetno," nam je povedala Vida. Celotno izkušnjo pa si bo najbolj zapomnila po vseh norih karakterjih, ki so jo spremljali skozi ves film, po svojem ustvarjanju, saj je Katarino zelo rada delala ter po soustvarjalcih in po energiji, ki jih je držala nenehno skupaj. Kdaj bomo Vido videli v kakšni drugi vlogi, še ni jasno, se pa dogovarja zanje.

Matej pa je izpostavil predvsem hiter tempo dela. "Film smo posneli v minimalnem času glede na to, da se dogaja na milijon lokacijah. Mi smo 'šibali' s takšnim tempom, da še danes, ko se za nazaj spomnim, ne vem, kako smo to sploh preživeli," nam je dejal Matej. Najbolj pa si bo ta film zapomnil po tem, kar mu je dal, po tem, kar se je ob tem naučil in po tem, kako se lahko izrazi preko vsega, kar film ponuja. Matej zdaj komaj čaka, da z Zoranom končata naslednji scenarij in naredita nov film, za katerega Matej napoveduje, da bo imel enaki 'žmoht' kot Psi brezčasja.

Znani obrazi o filmu

Film sta si med drugim v Ljubljani ogledala tudi voditelj Jure Longyka in igralec Domen Valič. Oba je navdušil.

Jure si je tokrat film ogledal že tretjič. "Vsakič ga vidim drugače. To je nekaj neverjetnega. Ugotovil sem, kako lahko nate film različno vpliva glede na tvoja razpoloženja. Meni se zdi super film," nam je dejal Jure in ljudi pozval, naj gledajo slovenski film in naj nimajo predsodkov proti njemu.

"Film se mi je zdel super. Nič nisem pričakoval. Videl sem par fotografij s snemanja in to je bilo to. Film je fantastičen. Vmes sem razmišljal, da sem nekje prebral, da je bil spregledan na filmskem festivalu in to je definitivno res. Vse je super. Slika, fotografija, svetloba, montaža, režija in igra – od vseh, saj je v njem veliko igralcev, ki niso profesionalni igralci, so pa igralci. Prav odličen film," svojega navdušenja ni mogel skrivati Domen.

Naturščiki proti profesionalnim igralcem

Priznal pa je, da je sam kot poklicni igralec vedno malo ljubosumen, kadar priložnost za igro dobijo naturščiki. "A, ko vidiš, da stvari tako funkcionirajo, kot so v tem primeru, si rečeš, da je prav točno tako, kot je. V tem primeru lahko samo spoštuješ to," nam je še dejal igralec.

Goršič pa je v zvezi s tem izpostavil predvsem razliko med svetovnim in našim filmom. "Svetovni film je osnovan na naturščikih. Slovenski film so do leta 90 obvladovali gledališki igralci in vsi so opazili, da so to gledališki filmi. Zato se film kot film sploh ni mogel razviti. Šele s temi mladimi igralci, ki so – moram reči – fenomenalni in definitivno konkurenčni ameriškim, se je naš slovenski film razvil in je potem lahko Cvitkovič pa še kdo postal neko ime tudi v malo širšem prostoru. Ti gledališki igralci so v bistvu zavirali slovenski film. Igrali so namreč tako, kot so igrali v 30-ih in 40-ih letih francoski igralci, le da 40 ali 50 let pozneje. Zato slovenski film tudi ne neki način ni bil mednarodno konkurenčen," nam je za konec še dejal Goršič.