Bo Mel Gibson odnesel novega oskarja?

Mel Gibson je eno tistih znanih imen, ki ga ljubiš ali sovražiš, vse to pa predvsem zaradi njegovega zasebnega življenja, ki ni bilo ravno vzorno, bilo je pač polno alkohola in izgredov. Če so ga imeli ljudje zaradi vloge v Pobesnelem Maxu ter Smrtonosnem orožju ter seveda po tragični vlogi v Pogumnem srcu radi, pa je pri nekaterih dobil črno piko zaradi Kristusovega pasijona. Nato je prišel še okrutni in adrenalinski Apokalipto, zraven se je primešalo njegovo ne preveč vzorno zasebno življenje in smrtonosni koktajl izobčenca je bil rojen. A Gibson ni počival, občasno smo ga v manjših vlogah videli na filmskem platnu, po desetih letih pa je na platno končno prišel njegov novi film, vojna drama Greben rešenih (Hacksaw Ridge).

Z zgodbo, ki je posneta po resnični predlogi, je težko presenetiti, pač jasno je, da bo zgodba predvidljiva, konec je poznan vsem. Torej kaj še preostane režiserju, da iz filma naredi nekaj več? Režiser mora pričarati svojo vizijo zgodbe preko dobrega scenarija, zanimivih igralcev, intrigantne filmske fotografije ter v srce segajoče glasbe in nas postaviti v samo središče dogajanja. Po zelo uspešnem filmu Pogumno srce, po drznem Pasijonu ter krvavem Apokaliptu, kaj sploh lahko še pričakujemo od hollywoodskega 'enfant terrible' režiserja?

Pa začnimo z vsebino. Film je neverjetna resnična zgodba o Desmondu Dossu, ki je na Okinavi med najbolj krvavo bitko druge svetovne vojne rešil kar 75 soborcev, ne da bi izstrelil en sam naboj, orožja se ni želel niti dotakniti. Bil je edini ameriški vojak v drugi svetovni vojni, ki se je neoborožen boril na prvi bojni črti, ker je verjel, da je ubijanje moralno nedopustno, čeprav je bila vojna upravičena. Kot vojaški bolničar je sam evakuiral ranjence, ki so ostali za sovražnikovimi črtami, ter oskrboval njihove rane, dokler ni bil tudi sam ranjen. Zaradi svojega dejanja je prejel tudi medaljo za pogum.

Zgodba je tako znana. Preidimo na igralce. Gibson je okoli sebe zbral zanimivo peščico ljudi. Andrew Garfield, ki ga je Hollywood v svet znanih pahnil z Neverjetnim Spider-manom, mogoče na prvi pogled ni ravno zanimiva ideja za dramo, obraz je preveč trapast, igralec premalo resen, a že v drami 99 Homes ter Socialno omrežje je pokazal, da se v njem skriva več (nekateri so ga opazili že v Imaginariju doktorja Parnasa, a tam je bil pač še vedno 'naiven deček'). Nato pa ga je Gibson izbral za glavno vlogo, skeptiki so že šušljali. Potem imamo tu Vincea Vaughna, ki se je našel v komedijah, kot so Lovci na družice in Pripravnika, a mnoge navdušil z vlogo v seriji Pravi detektiv, eden bolj vidnih igralcev je zagotovo tudi odlični Hugo Weaving (V kot vroče maščevanje, Matrica ...), tukaj je še glavna igralka Teresa Palmer, avstralska igralka, ki se je pojavila v vrsti bolj neznanih zadev, kot so Topla trupla, Peklenski val, Ko se ugasnejo luči ... Ne moremo pa niti mimo Sama Worthingtona (Avatar, Spopad titanov, Terminator: Odrešitev ...).

Torej, je Gibsonu uspelo?

Ko je govora o vojnem filmu, ne moremo mimo klasik, kot so Steze slave (Stanley Kubrick), Apokalipsa zdaj (Francis Ford Coppola), Vod smrti (Oliver Stone) in Reševanje vojaka Ryana (Steven Spielberg), zraven bi dodala še korejski film Brata v vojni (Tae Guk Gi, režiser Kang Je-gyu). Ti filmi so pokazali grozoto vojne v vsej svoji grdi razsežnosti. Zdaj pa se je tem velikim imenom pridružil tudi Gibson, ki je z resnično vojno zgodbo pokazal cel spekter grozot, ki jih povzroča vojna – v vse to pa je vpel srčnost, predanost in železno voljo posameznika. Scenarij je zelo dobro držal vodo, v zgodbo je vnesel vse svoje znanje in tako odpravil tudi napake iz preteklosti.

Film je elegantno razdelil na dva dela, v prvem delu spoznamo ozadje glavnega junaka, ki je začinjena z ljubezensko zgodbo in nekakšnim pacifizmom glavnega junaka. Kot da bi se znova srečala William Wallace in Murron – perfektni kadri, dobra fotografija, nadvse primerna glasba ter namerno sladkobno dogajanje, ki se vrti okoli prve ljubezni, brezskrbno življenje mu greni le pijan in nasilen oče ter prihod druge svetovne vojne. V drugem delu filma pa nas režiser iz te sladke mladostniške nedolžnosti vrže v brutalnost, kaotičnost in temo Apokalipta - toda Gibson se je odločil, da se bo vseeno rahlo držal nazaj, krvoločnega ruvanja src tokrat ni – da, nekateri trenutki so res brutalni, recimo temu, da smo vrženi v Reševanje vojaka Ryana, toda prizori niso le bleda kopija Spielbergovega filma, ampak so poglavje zase, prizori so brutalni, toda realistični, to je pač vojna, zakaj bi si zatiskali oči pred resnico. Neusmiljenost boja je izredno dobro posnel direktor fotografije Simon Duggan (Warcraft, Veliki Gatsby), Gibson pa je z ekipo filmske kadre povezal izredno tekoče, perfektna kaotičnost vojne ter izredna zbranost glavnega junaka, balasta ni.

Toda niso samo posnetki boja tisti, ki te zagrabijo za vrat in srce, drobni trenutki iz življenja posameznikov – oče pijanec, ki si želi umreti (je Mel želel opozoriti na svoje življenje?), japonski poveljnik, ki naredi častni samomor (sepuku), Dossova preprosta, naivna odločnost (Forrest Gump?) ... so pika na i. Za nekaj sekund bi sicer lahko rekli, da ima film trenutke, ki so podvrženi napihnjeni dramatični interpretaciji, toda Gibson se je znal zadržati in teh trenutkov ni pahnil čez rob. Zgodba nas tako popelje na pot odrešitve, to odrešenje pa posameznik doseže le, ko gre skozi nečloveško trpljenje. Film ima tako vse odlike za (nominacije) oskarja – najboljši scenarij, film, režiser, igralec, produkcija in glasba, še kaj?

Letos je filmski svet spet postregel s kar nekaj zanimivimi dramami – Manchester By The Sea, Loving, La La Land, Moonlight, Fences ... ki znajo dobro kotirati na oskarjih, a tudi Mel Gibson bi znal s to vojno dramo znova poseči po tem prestižnem kipcu.

Za konec pa še eno vprašanje, ki si ga je mogoče v filmu zastavil tudi sam režiser – je z Grebenom rešenih Gibson končno našel odrešitev oziroma se je končno odkupil za preteklost?