Filme zasenčilo vprašanje: kaj je svet brez človečnosti?

Pravica do sreče

To je letošnji slogan Berlinala. Tako preprost in lahko razumljiv. A če se ozremo okrog sebe in začutimo veliko preveč plamteče sovraštvo do beguncev in tistih, ki jih imamo za "druge," očitno nekaj, kar mi, Evropejci, ki se hvalimo z renesanso in razsvetljenstvom, privoščimo le nekaterim. Da bi morala pravica do človeku dostojnega življenja pripadati vsakomur, je postalo glavno sporočilo dogodka, ki se odvija v mestu, ki je nedolgo tega izkusilo, kako uničujoče je lahko razdeljevanje.

"Kaj je svet brez človečnosti?" je na projekciji dokumentarca Fuocoammare (Požar na morju) retorično vprašal režiser Gianfranco Rosi. V njem je prikazal vsakdan na italijanskem otoku Lampedusa, ki leži med Tunizijo in Sicilijo. Zato je postal ena izmed točk, ki jo želijo doseči tisti, ki bi radi ubežali v svet, ki ga vidijo kot boljšega. Rosi prizore njihovih krutih usod meša s temi iz mirnega življenja otočanov, ki kot tipični Italijani radi kaj dobrega pojedo ali prisluhnejo priljubljeni popevki. A njihovi zdravniki skoraj tako pogosto kot žive pregledujejo mrtve, lačne, prezeble, zaradi potovanja v prenatrpanih podpalubjih, kjer vdihavajo bencinske hlape, na pol zastrupljene "druge." "Vsi smo odgovorni," poudarja režiser. Ker se to sedaj dogaja zraven nas.

Ave, cezar in Mož, ki je padel na zemljo

Skorajda bolj kot o najnovejšem filmu bratov Coen Ave, cezar, se je na Berlinalu govorilo o vprašanju, ki ga je glavni igralec George Clooney na novinarski konferenci zastavil predstavnikom četrte veje oblasti. "Kaj pa vi počnete, da bi pomagali beguncem?" je dejal zvezdnik, ki je imel z ženo Amal, pravnico, ki se bori za človeške pravice, tudi enouren sestanek z nemško kanclerko Angelo Merkel. Želela sta javno pohvaliti njeno zavzemanje za politiko odprtih vrat. Pozvala sta, da se ljudi, ki so jim porušili domove in vzeli vse, sprejme spoštljivo in prijazno.

Komedija Ave, cezar! je bila sicer zagotovo najtežje pričakovani film letošnjega festivala. Ethan in Joel Coen sta se potopila v Hollywood petdesetih let, ko so zvezdniki imeli zasebne detektive z eno samo, nič kaj lahko nalogo - da za vsako ceno obvarujejo njihov ugled. Clooneyevi soigralci so Josh Brolin, Scarlett Johansson, Ralph Fiennes pa tudi Tilda Swinton, ki je navdušila z govorom pred projekcijo, s katero so se Berlinčani poklonili Davidu Bowieju. Prikazali so njegov film Mož, ki je padel na zemljo. Pred točno štiridesetimi leti je imel premiero prav v njihovem mestu. "Gledali bomo film, ki je trenutno izredno aktualen," je povedala Swintonova. "Film o človeku, ki zapusti svoj dom in družino v strašnih okoliščinah. Ter se odpravi v izredno sovražno okolje, v katerem išče le dobrodošlico in zatočišče." S posebnima projekcijama so izkazali čast tudi Alanu Rickmanu in Ettoru Scoli.

O šefih in šefinjah

V luči nominacij za oskarje, ko so bili mnogi zgroženi, da te prav nič ne odražajo družbenih raznolikosti, je Berlinale postavil še en zgled. Predsednica žirije je Meryl Streep, med sedmimi člani so štiri ženske. "Premalokrat tam, kjer se sprejemajo odločitve, prevladujejo ženske," je dejala Streepova. Trikratna oskarjevka je poudarila, da šele v zadnjem času Hollywood daje malo več priložnosti režiserkam, da povedo tudi svoje zgodbe. "Dobro bi bilo, če bi 40 in 50-letne moške zanimale zgodbe njihovih žena in mater." Oni imajo trenutno v rokah denar, s tem pa moč. "Delamo filme, ki so všeč njim. In ženske zgodbe jih žal ne zanimajo. Je pa pozitivno, da kažejo mlajši moški več zanimanja za žensko izkušnjo." Oni so tisti, ki so v zadnjem času dali več priložnosti ženskam.

"Ni slabo biti šef," je še pripomnila, ko je razmišljala o ženskem boju za enakopravnost. Tudi zato, ker njen zadnji film govori o sufražetkah. "Ne moreš imeti tako dolge kariere, upodobiti toliko različnih vlog, zelo različnih žensk, če te hkrati skrbi, kako si videti na naslovnicah," je bil njen nasvet igralkam, ki si ga lahko k srcu vzamemo vse ženske. Ona je izbirala in izbrala, da namesto na svojem videzu gradi na talentu in sposobnostih. Imela je tudi zanimivo navodilo za svojo žirijo: pred ogledom filmov niso smeli o njih prebrati niti besedice. "Premalo krat danes na kar koli pogledamo, brez da bi imeli vnaprejšnjo idejo, kaj naj bi videli." Želela je, da žiranti pred filme stopijo povsem neobremenjeno, brez kakršnega koli predsodka, kakšni najbrž bodo. Kako bodo na tak način izbrali, bomo izvedeli jutri.

Prvič po 20 letih tudi arabski film

Berlinale je tudi festival, ki vsako leto poudarja, da je njihova želja, da imajo filme z vseh koncev sveta. Zaradi tega se med Nemci včasih celo pojavijo pripombe, da je v tekmovalnem programu premalo nemških filmov. Tokrat je bil eden. Film Anne Zohra Berrached 24 tednov. Ukvarja se z izkušnjo žensk, ki se, ko izvedo, da nosijo otroka, ki je duševno prizadet, odločijo za splav – nato zaradi svoje izbire čutijo sram. Dosedanje kritike so pozdravile odpiranje teme, o kateri se premalo govori. Hkrati naj bi se film preveč trudil gledalca prepričati, da žensk v krempljih takšne izbire ne smemo obsojati. V tekmovalnem programu je prvič po dvajsetih letih tudi arabski film. Ljubezenska zgodba Hedi tunizijskega režiserja Mohameda Bena Attiaja naj bi zelo nevsiljivo podirala stereotipe, ki jih imamo o tem delu sveta.

V ameriškem filmu tudi Slovenci

Morda ste zasledili, da se je lansko leto pri nas mudil Michael Moore? V Berlinu si je bilo mogoče ogledati, kaj je posnel. Where to invade next? (Katero državo napasti naslednjo?) je provokativno naslovil svoj dokumentarec, da bi pomislili, da gre samo še za eno kritiko ameriškega imperializma. V resnici je njegovo delo zelo pozitiven prispevek k boljši družbi. Moore se je vprašal, v katere države bi morali njegovi rojaki po prakse, zaradi katerih bi lahko živeli bolj srečno in polno. Slovenci smo v družbi Italijanov, Francozov, Fincev, Nemcev, Portugalcev, Norvežanov, Islandcev. Pri nas je Američan pohvalil praktično brezplačno visokošolsko izobraževanje, med njegovimi sogovorniki je bil tudi Borut Pahor. Slovenci pa smo imeli predstavnika tudi v programu Berlinale Talent Campus. Direktor fotografije Mitja Ličen je bil izbran med 300 filmskih avtorjev, ki jih festival vsako leto povabi, ker so po njihovem mnenju med trenutno najbolj talentiranimi. Njegovo delo lahko občudujete v filmu Drevo Sonje Prosenc.

Še nekaj filmov, o katerih se je veliko govorilo

Alone in Berlin (Sama v Berlinu) Švicarja Vincenta Pereza je resnična zgodba nemškega para. Potem ko njun sin med drugo svetovno vojno umre, pričneta po Berlinu puščati razglednice s protinacističnimi sporočili. "Zame je bila ta ženska, ki ni bila posebno izobražena, a je v sebi našla del, ki se je lahko uprl, navdih," pravi glavna igralka Emma Thompson. "To je bil del, ki je rekel - ne bom se tako obnašala. Naredila bom tisto, kar čutim, da je prav." To se ji zdi v današnjih časih precej uporaben navdih.

Barve Hollywooda je branil znanstvenofantastični triler Midnight Special Jeffa Nicholsa. V zgodbi o osemletnem dečku z nadnaravnimi sposobnostmi, ki ga poskuša oče zaščititi, nastopajo Michael Shannon, Joel Edgerton, Kirsten Dunst.

Ameriško-britanska koprodukcija Genius (Genij) s Colinom Firthom v glavni vlogi prikazuje zgodbo literarnega urednika Maxa Perkinsa. Čeprav njegovega imena ni na nobeni knjigi, je tudi on zaslužen, da so dela Ernesta Hemingwaya, F. Scotta Fitzgeralda in Thomasa Wolfa mojstrovine. Kot je na projekciji poudaril Firth – smo v dobi, ko se vsi borimo, da bi bili videni. Pozabljamo pa, da je ključen tudi prispevek ljudi, ki delajo v ozadju. V filmu igrata tudi Jude Law in Nicole Kidman.

Zelo pohvaljen je bil mehiški dokumentarec Tatiane Huezo – Tempestad (Vihar). Vzporedno pripoveduje zgodbo ženske, ki jo po krivem obtožijo, da trguje z ljudmi, in ženske, ki so ji trgovci otroka ugrabili. Obe sta majhni ladjici ujeti v ogromne valove, ki jih včasih s premalo empatije povzročajo tisti, ki imajo v družbi vpliv.

Zero days Alexa Gibneya. Še en dokumentarec, o katerem se ogromno piše. Razkriva, da so Američani in Izraelci, da bi premagali Iran, razvili način, s katerim bi lahko računalniško izbrisali infrastrukturo cele države. Niso ga uporabili. A to je kot jedrska bomba. Ko jo nekdo enkrat iznajde, nikoli ne moremo biti več prepričani, da je ne bo nekdo uporabil.

Spike Lee je predstavil svoj dokumentarec Chi-Raq. Govori o nasilju v črnskem delu Chicaga. Ime se poigrava z asociacijo na ameriško vojno v Iraku.

Bosanski oskarjevec Danis Tanović tekmuje s filmom Smrt v Sarajevu. Zasnovan je na drami francoskega filozofa Bernarda-Henrija Lévyja Hotel Evropa. Odvija se v hotelu, ki organizira večerjo ob stoti obletnici atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Napad mladih upornikov je bil povod za začetek prve svetovne vojne. Med spominom na ta dogodek se v hotelu dogaja marsikaj, kar razkriva stanje današnje družbe.

Thomas Vinterberg, član danskega gibanja Dogma 95, je predstavil film Kollektivet (Komuna) o alternativni levičarski komuni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vinterberg ve, o čem govori. Skupaj s staršema, intelektualcema, je živel v hiši s še nekaj podobnimi družinami.

V tekmovalnem programu je tudi najdaljši film v zgodovini festivala – kar osem ur trajajoč Hele Sa Hiwagang Hapis (A Lullaby to the Sorrowful Mystery ali Uspavanka melanholični skrivnosti). Filipinski režiser Lav Diaz je postal že znan po svojem prepričanju, da se mora film osvoboditi vsiljene omejitve 120-ih minut. Pripoveduje o boju njegovega naroda s španskimi kolonizatorji ob koncu 19. stoletja.