Angleški režiser, 80-letni Ken Loach zna pripovedovati enostavne življenjske zgodbe, ki bi jih lahko umestili praktično v katerokoli evropsko državo. Takšna je tudi zgodba filma "Jaz, Daniel Blake", vzornega državljana, ki pade v primež birokratskega aparata, ki melje, melje in melje...do bridkega konca. Zgodba se dogaja v Newcastlu, 59-letni Blake (v vlogi je izvrsten Dave Johns, sicer angleški komik), ki se po srčnem napadu na delovnem mestu znajde brez službe in finančnih sredstev. Zdravniki mu prepovedo delati, sam pa v iskanju socialne podpore naleti na velikanske birokratske ovire, saj od njega zahtevajo, da si poišče službo, sicer bo izgubil vse ugodnosti.
Kot tesar je delal vse življenje in sedaj prvič potrebuje pomoč države. Spozna Katie (Hayley Squires), mlado samohranilko z dvema otrokoma, ki ima podobne težave in pomaga jim, kolikor more. A vse skupaj se vrti v začaranem krogu, njegov trud pa sizifovo delo v boju z "vojaki" birokracije, brezčutnimi socialnimi delavci.
Loach do obisti razgali družbeni sistem današnjega sveta, neoliberalistično ideologijo in vzvode delovanja, ki so pisani proti malemu človeku. Namesto, da bi sistem deloval za uporabnika, ga vseskozi onemogoča in deluje proti njemu. "Upam, da zgodba postane tehtna zaradi dejstva, da je koncept znan večini izmed nas. Gre za frustracijo in črni humor ukvarjanja z birokracijo, ki je tako očitno topoglava, tako otipljivo zasnovana z namenom, da te spravlja ob živce. Če to lahko poveš verodostojno in če si sposoben odnos med ljudmi, ki jih loči uradni pult ali telefonska linija, brati med vrsticami, bi to moralo razkriti vse komične podtone, vso pripadajočo krutost - in, navsezadnje, tragedijo človeškega položaja. 'Revni so sami krivi za svojo revščino' - to ščiti moč vladajočega razreda," pravi Loach, ki opozarja na anomalije, obenem pa ne prav vzpodbudno sporoča: opustite upanje, vi ki prihajate, ter sesuje miselnost "dobro se vrača z dobrim". Morda v manjših dejanjih, a globalno je to boj brez upanja in Loach brez milosti pokoplje državni socialni sistem, kot ga poznamo.
Zanesljivo je to film, ki gledalca z vso silo "brcne" in pahne na tobogan čustveno pretresljivega zaporedja dogodkov, Loach pa upa, da ga (gledalca) tudi razjezi: "Nenehno poniževanje za preživetje. Če vas to ne razjezi, kakšen človek ste potem?" Film je bil nagrajen z Zlato palmo za najboljši film na letošnjem festivalu v Cannesu in to je druga takšna nagrada za osemdesetlenega Loacha. Leta 2006 jo je dobil za film "Veter, ki trese ječmen", ki je bil tudi pred leti tudi prikazan na Liffu.
Omenimo lahko še bolj zabavna filma njegovega opusa v zadnjem obdobju "Išče se Eric"(Looking for Eric, glavno vlogo ima francoski nogometaš Eric Cantona, ki je blestel v dresu Manchester Uniteda; nogomet je Loachu zanesljivo blizu, saj je tudi v tem filmu pogovor o nogometu), ter "Angelski delež" (Angels Share, tudi prikazan na Liffu leta 2012), ki je dobil nagrado žirije v Cannesu.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.