27. Liffe: Kdo je ta 'ona' ali muke, kot jih rešuje Isabelle Huppert

Paul Verhoeven je že v sedemdesetih lansiral kariero Rutgerja Hauerja, ta je potem med nesmrtne skočil z Iztrebljevalcem, Verhoeven pa kasneje po zaslugi filmov Robocop, Popolni spomin in Prvinski nagon zasidral kot eden vidnejših hollywoodskih režiserjev. Dokler mu cena ni padla po zaslugi kritiško zmasakriranih Slačipunc (1995), vtis je popravil z Vesoljskimi bojevniki (1997), Mož brez telesa (2000) pa mu spet ni najbolje uspel. Pred desetletjem je postregel z odličnim filmom Črna knjiga (2006), letos pa se je vrnil z Isabelle Huppert v glavni vlogi v filmu Ona (Elle).

Huppertova zaigra v svoji tipični vlogi, trdne, neomajno hladne ženske, z okamenelim obrazom, ki le na trenutke pokaže kakšno trohico čustev. Vse to je namreč že dodobra izpilila predvsem v filmih Michaela Hanekeja, sploh če se spomnimo Učiteljice klavirja. Tudi tokrat igra trpinčeno žensko, sicer uspešno vodjo podjetja, ki izdeluje videoigre, polne krvavega nasilja in seksa. Sama je ločenka z odraslim sinom, ki želi iti na svoje, njo pa že v uvodnem prizoru filma na njenem domu posili maskirani vlomilec. Kljub tragičnosti dogodka, si kmalu po dejanju mirno natoči vodo v kad in se v miru okopa. Ko se ji nekaj podobnega zgodi še nekajkrat, se odloči stvari vzeti v svoje roke. Vmes spozna novo ljubico nekdanjega moža, ki ga tudi napade, ker jo skuša zavarovati, a ga poškropi s poprovim sprejem in dokaj mehansko občasno seksa z možem svoje sodelavke in najboljše prijateljice. Na božični večerji flirta s sosedom, ki pa se izkaže, da se nekaj povsem drugega, za kar se izdaja. Sinovo dekle brez sramu označi za psihopatko, ki rodi temnopoltega dojenčka, ki zelo očitno ni njegov, svojo mamo in očeta pa odkrito sovraži. Oče, množični morilec zaman prosi za pomilostitev in čaka, da bi ga hčerka po dolgih letih odkritega sovraštva vendarle obiskala, a se zadeve z njeno mamo in očetom tragično končajo. A ženske, očitno, vedno najdejo skupni jezik in optimizem, da gredo naprej. In nekako tak je tudi zaključek filma.

Seveda je Huppertova glavna zvezda filma in ob njej in njeni neprizadetosti še tako grozna in grozljiva stvar deluje in izgleda prebavljivo. Namreč nič na prvi vtis ni tako, ko se morda zdi. Če se zdijo zadeve izprijene, potem to še ne pomeni, da tudi so, saj so v resnici najbrž še bolj. In prav to doživlja Michele, ki skuša za vse poskrbeti sama. Dokler ji na koncu ne pomaga sin. In zadeve se tragikomično razpletejo. Preko trupel. A zavedanje, da se podobne stvari dogajajo v resničnem življenju, če jim le upamo pogledati v obraz in si jih priznati, daje občutek prijetne sprevženosti, ki se jim na zelo unikaten način vsakič znova hahlja prav Huppertova, ki so ji tovrstne vloge trpinčenih in spolno nenasitnih žensk pisane na kožo. Za koga sicer težko prebavljiva filmska izkušnja, za druge pa morda celo nekoliko hudomušen vpogled v določene stvari, ki se (največkrat brez vednosti večine) dogajajo med vsemi nami ...