Avstrijski režiser Karl Markovics, igralski veteran, morda najbolje poznan po filmu Ponarejevalci (2007) ki je pred leti že postregel s festivalskim biserom Atmen, se tokrat obrača k realizmu vsakdanjega življenja gospodinje in blagajničarke v supermarketu Gabi Kovanda (Ulrike Beimpold), ki se začne izgubljati v rutini vsakdana. Njena rutina sicer lepo teče, a kaj ko pogreša nekaj več. Nekaj, kar bi jo iztrgalo proč od vsega banalnega, od vsega človeškega, nekaj, kar je nad tem svetom, nekaj božanskega. In prav to Gabi potem začne doživljati vsako noč, ko se pogovarja z Bogom, kar jo iztrga iz vsakdana, proč od moža cestarja Hannesa (Rainer Wöss, ki je Liffe tudi obiskal), sina Ronnieja, ki je vojak, a še vedno živi pri starših ter hčerke Sabine, ki živi na Dunaju in se prikaže samo na kakšnem družinskem pikniku. Gabi tako doživi razsvetljenje, ki ji da vedeti, da tisto "nekaj več" obstaja, pa čeprav njena okolica to težko dojema in sprejema. Gabi gre naprej, vse dokler ne sreča samo sebe ter sreče oz. smisla, ki ga je že tako dolgo časa pogrešala ...
Macbeth (režija: Justin Kurzel; VB, Francija, ZDA, 2015), sekcija Predpremiere
Ko je zopet na vrsti sodobna priredba Shakespeara, potem ni treba "šparati" niti pri igralcih, kaj šele pri proračunu oz. razkošju, ki ga lahko vidimo na platnu. Macbeth avstralskega režiserja Justina Kurzela je točno to, v glavne vloge je zasedel Michaela Fassbenderja (gledali smo ga v Sramoti, 12 let suženj in trenutno v Stevu Jobsu), ter oskarjevko Marion Cotillard (kipec je prejela za vrhunsko uprizoritev pojočega slavčka Edith Piaf v filmu Življenje v rožnatem, 2007).
Macbeth, zvesti general vojske kralja Duncana, v krvavih bojih pri Ellonu na Škotskem porazi Macdonwalda, izdajalca in voditelja uporniških sil. Po bitki skupaj s soborcem Banquom (Paddy Considine) srecata tri ženske, ki Macbethu prerokujejo, da bo postal kralj, kar pa sprejmeta z nejevero, čeprav so napovedi nedvomno vznemirljive. Lady Macbeth (Cotillardova) pa kljub žalovanju za izgubljenim otrokom, začne razmišljati in prepričevati moža, da je umor kralja Duncana (David Thewils) priložnost, da se polastita prestola. A njuno "slavje" ni dolge sape, saj se Macbeth maščuje Angležem s pobojem žensk in otrok, kar sproži maščevanje, ki ga bo ultimativno stalo lastne glave in tudi slave.
Čas v katerega nas popeljem Shakespearov Macbeth čas je bil poln krvave krutosti, čas, ko so padale glave, čas, ko so rivale neusmiljeno požigali na grmadah in čas, ko je bilo vseeno ali gre za vojščake, ženske ali otroke. Režiser Kurzel si je za izhodišče postavil vprašanje, kako nasilje opredeljuje ljudi in ali ga ljudje izkoristijo za zapolnitev lastnih življenj. Macbeth je bil rojen iz sveta nasilja, ki je postal del njega, njegovega življenja, kraljevanja in tudi njegovih (bolj ali manj) krutih dejanj. Čeprav umori kralja Duncana, kar naj bi posledično lahko pomenilo, da bi lahko našel mir v svojem srcu, a ga to ne ustavi, saj je na poti brez vrnitve. Njegov um je "škorpijonov poln", kar sprevidi tudi Lady Macbeth. Rešitve iz brezna ni in tako na koncu tragično končata oba, ona in on. Izvrstni Fassbender se odlično znajde v vsem blatu, znoju in krvoločnosti, v nasprotju s Sramoto pa se sleče le do spodnjic. Cotillardova pa za Francozinjo prikaže zavidljiv angleški naglas, ki jo krona s tragično paleto čustev in doživeto igro, s čimer potrjuje, da je njen pozlačeni kipec več kot zaslužen in da je igralka s širokim razponom vlog, za katere se skoraj za vsako zdi kot da ji je pisana na kožo.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.