25. Liffe: Ugrabitev Houellebecqa in prosto padanje po madžarsko

Ugrabitev Michela Houellebecqa (Francija, 2014; Režija: Guillaume Nicloux)

Ko je v vprašanju razvpiti francoski pisatelj Michel Houellebecq, za povrhu pa še v filmu, v nekakšnem dokumentarnem trilerju o ugrabitvi, potem vemo, da je pred nami zanimivo potovanje. Komur so znani njegovi nastopi v javnosti oz. medijih, si lahko predstavlja, kakšen je Michel Thomas, kot je njegovo pravo ime, lahko v filmu. Enostavno mu ni treba igrati, saj je že njegovo obnašanje in pronicljiva radovednost dovolj, da je zadeva gledljiva, ironično smešna oz. kakor koli že lahko jemljemo to edinstveno pojavo v svetu literature.

Septembra leta 2011 je namreč Houellebecq med promocijsko turnejo ob izidu romana Zemljevid in ozemlje nenadoma izginil. Govorilo se je, da so ga ugrabili islamski skrajneži, nemara morda celo marsovci. Film nam tako razkrije pravo resnico o njegovem izginotju, saj so ga ugrabili trije čudaki, male ribe, kvazi gangster, bodibilder in rokoborec. Pisatelja odpeljejo na podeželje, k ostarelemu paru, kjer pa mu sploh ni tako slabo, saj ga kot strastnega kadilca ves čas zalagajo s cigaretami, imajo bogate večerje, za rojstni dan pa mu celo pripeljejo mlado prijateljico noči. Pri vsem skupaj pa je le en "kavelj", namreč, kdo bo zanj plačal odkupnino. Govorili so celo, da naj bi se zanj potegnil predsednik Hollande, a se Michel temu je smeji, saj se mu kaj takega zdi malo verjetno.

Režiser Guillaume Nicloux v filmu poskrbi, da se nam odstre pravi Michel Thomas, ne avtor, temveč človek z veliko kvalitetami, inteligenco in humorjem, a hkrati tudi človek z veliko slabostmi, tečnimi navadami in čudaškimi rutinami. Film, ki bo vsem tistim, ki poznajo njegova dela, odkril še človeka, ki stoji za vsem skupaj. Čeprav se zdi, da je v filmu Houellebecq točno tak, kot recimo pred novinarskimi kamerami ali v intervjujih, ko je v bistvu težko presoditi, ali za javnost, odkar je zaslovel, tako uspešno igra, ali je v resnici "odštekan", kot ga pač pozna svet. Tako ali drugače mu gre priznati genialnost, kot tudi dejstvo, da je rojen igralec. Saj mu igrati ni treba. On preprosto je.

Prosti pad (Madžarska, Francija, Južna Koreja, 2014; režija: Gyorgy Palfi)

Madžarski avtor Gyorgy Palfi je osem let nazaj postregel z izvrstno Taxidermio, pred dvema letoma pa do konca navdušil z Zadnjim rezom, filmom o ljubezni moškega in ženske, ki jo je podal z inserti ter prizori iz najbolj znanih svetovnih filmov s Hollywoodom vred. V Prostem padu tako nadaljuje tradicijo neobičajnega, saj se spet posveča posebnim ljudem s čudnimi navadami, pri tem pa ostaja kinematografsko svež, nepredvidljiv, šokanten, celo odbijajoč, a mu gre na koncu koncev priznati izvirnost, saj je mojster vizualnega, ki ga na napol nezavednem nivoju odlično spaja s svojo vizijo in obučutkom za ritem.

Film nam ponudi nekaj "skokov", od vsega naveličane starke, ki se vrže s strehe stolpnice, do meditativnega skoka skozi zid, pa vse do skoka nazaj v maternico, ker mladi materi v zvezi "pač ni uspelo" in se je odločila, da si otrok ne zasluži, da bi živel tako življenje. Kubrickovsko vizionarstvo Odiseje 2001 privede do skrajnosti, saj nam ponudi tako vizijo prihodnosti, kjer so poljubi in seks zgolj posredni, največji sovražnik človeštva pa mikrobi in – ščurki.

Palfi, kot je pri njem v navadi, uspešno krmili med žanri, saj za premor postreže tudi z osladno in debilno telenovelo, hkrati pa nas postavlja pod vprašaj, kaj je torej "normalno" v svetu, ki nas obdaja in v življenju, ki ga živimo dandanes. Čeprav zadeve predstavi do konca grotestkno, celo absurdno, se mu nekje v malih možganih skriva tudi znatna mera humorja, ki poleg ostalega naštetega spremlja njegov filmski opus. Močna vizualnost pri priči pritegne, a film ponudi še vse kaj več, če smo le pripravljeni pogledati in videti še globlje. Zadeva za vse, ki imajo željo po čem novem, povsem odbitem, hkrati pa imajo dovolj dober želodec in premorejo dovolj ironije, da bistvo najdejo nekje med vrsticami ...