25. Liffe: Otožno razdejanje ali družinski grehi

Motiv maščevanja je v filmih na letošnjem Liffu kar dobro zastopan. In če norveškemu filmu Amaterji naslov niti ne pristaja, glede na vsebinske zaplete, potem bi bil pravi naslov za Otožno razdejanje (Blue Ruin) lahko tudi Amater, saj je glavni junak Dwight (Macon Blair), ki ga žene želja po maščevanju, res pravi amater v svojih postopkih, načrtih in ocenah nevarnosti. Kot da bi se že na začetku vdal v usodo se Dwight, na prvi pogled skorajda malce zaostali in tudi naivni (anti)junak, požene v maščevalni pohod na vzhodni obali ZDA in edini stvari, ki mu pri vsem skupaj ne manjkata, sta vztrajnost in nepopustljivost v svojih ciljih.

Dogajanje je postavljeno v ameriško Virginio, kjer potepuh Dwight živi na obali v starem avtomobilu, se tušira, kjer je priložnost in je ostanke iz smeti. Pred leti je namreč po nasilni smrti staršev odkorakal brez slovesa in vse zapustil za seboj. A ko izve, da bo mamin in očetov morilec odkorakal na prostost iz zapora, se požene v maščevanje, a kot omenjeno, precej nespretno in naivno. Zgodba o nasilju in družinskih grehih, kar je v ZDA, kjer je povsem enostavno priti do orožja, še bolj izpostavljeno. Družinski grehi, ki priplavajo na površino in s tem povezano maščevanje se prenašata iz roda v rod, vsak naslednji je enako "zastrupljen" z željo po povračilu. Grehi očetov so razlog, da, kot pravi Dwight na koncu filma, za to plača cela družina. Režiser Jeremy Saulnier bolj kot z razvojem zgodbe in scenarijem prepriča z grajenjem atmosfere in suspenza, ki poženeta gledalcu kri hitreje po žilah, čeprav je nato le-ta skorajda razočaran nad razpletom.