20.000 dni na Zemlji (Velika Britanija, 2014; režija: Iain Forsyth, Jane Pollard)
Nick Cave in njegov dvajsettisoči dan v življenju. Vokalist zasedb The Boys Next Door, The Birthday Party, Nick Cave & The Bad Seeds in Grinderman. Cave je tokrat med drugim na zaslišanju pri terapevtu, kateremu pripoveduje o svoji prvi ljubezni, o svojem očetu, ki je tlakoval njegovo zanimanje za doživljanje umetnosti in literature ter še o marsičem. Režiserski dvojec je v dokumentarec vstavil tako Cavovo preteklost, kot tudi mističnost in različne vinjete iz njegovega življenja. Za povrhu pa lahko spremljamo tudi nastajanje in komponiranje pesmi, skupaj s člani njegove spremljevalne zasedbe, predvsem z Warrenom Ellisom.
Film nas seznani z umetnikovim pogledom na svet in njegovo osebno filozofijo, ki jo preliva tudi v glasbeno ustvarjanje. "Imel sem čudovito otroštvo," na neki točki dahne Cave, ko pripoveduje o svojih zgodnih letih. Deluje neverjetno iskreno, saj mu lahko verjamemo vsako besedo. Spregovori tudi o svojih strahovih in poudari, da mu zdi najhujša stvar izguba spomina. "V bistvu smo spomin, ne predstavljam si, da bi se mi kaj takega zgodilo," prizna. Svoje misli o njem podata tudi kolega in sodelavca kot sta Blixa Bargeld in Kylie Minogue.
V filmu se dokumentarno meša z igranim, zdi pa se, da je glavno vodilo skozi film njegova neustavljiva ustvarjalnost. Rock dokumentarec je tako za spremembo zastavljen drugače, kot smo jih vajeni. Tokrat smo potegnjeni v njegovo življenje, občutenja, njegove možgane. Obvezna zadeva za njegove oboževalce in nekaj, po čemer bodo z veseljem posegli vsi, ki ga želijo pobliže spoznati, četudi morda do sedaj ni bil njihova prva izbira. "Počutim se kot kanibal, le vprašajte mojo ženo, saj je ponavadi ona tista, ki jo skuhajo. Vse, kar je med nama je kanibalizirano in uporabljeno v pesmi," pove na začetku. Film o prostoru, kjer se stikata resnično in domišljija, kjer obstaja vsa ljubezen, solze, radost – kraj kjer živimo.
Poti k zvezdam (Kanada, Nemčija, Francija, ZDA, 2014; režija: David Cronenberg)
Kanadski režiser David Cronenberg zadnjih petnajst let snema "normalne" filme, prej pa se je četrt stoletja posvečal predvsem "telesni" grozljivki. In če smo ga prej poznali po filmih kot so Steklina, Zalega, Muha, Skenerji, Videodrom, Smrtnonosna dvojčka, Golo kosilo, Trk in eXsistenZ, je v zadnjih nekaj letih po mafijskih Vzhodnjaških obljubah, freudovski Nevarni metodi, odisejevskem Kozmopolisu, sedaj posnel fatalistično hollywoodsko dramo Poti k zvezdam.
Gre za film, ki ga v večinoma odpilotirata odlična Julianne Moore (se ji nasmiha oskarjevska nominacija?) in mlada Mia Wasikowska. Mia igra v ognju iznakaženo Agatho, ki postane nova asistentka Havane (Mooreova), ki si kljub srednjim letom neznosno želi nove vloge precej mlajše ženske. Stafford Weiss (John Cusack) je Agathin oče in meditacijski guru, Benjie je njen brat, ki je mlad in uspešen igralec, a poln muh in poln samega sebe. A Hollywood je vse prej kot prijazen kraj, saj je na vsakem koraku zavist, ljubosumje, bolestne želje in vonj po krvi.
Cronenberg se odkrito ponorčuje iz hollywoodske tovarne sanj, Carrie Fisher (zvezda originalne trilogije Vojna zvezd) recimo zaigra kar samo sebe, vse skupaj pa je v režiserjevih očeh vse prej kot sprehod v parku. Kot je povedal, se mu zdi, da je v Hollywoodu težnostna sila potencirana, saj ji nihče ne more uiti. Iz usodnega cikla hollywoodskega primeža se tako rešijo le redki, veliko pa jih za vedno odide zaradi najrazličnejših odvisnosti in drugih ekscesov. Hollywood je tako v Cronenbergovih očeh vse prej kot sanjski kraj, kamor si vsi želijo, saj ga opisuje kot skupek razočaranj in razkroja. Ste pripravljeni sprejeti tudi neglamurozno plat Hollywooda?
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.