25. Liffe: Aborigini na robu družbe in preživetja

Aboriginski igralec David Gulpilil je precej prepoznaven v filmskem svetu, igral je tudi recimo v slovitem avstralskem filmu Krokodil Dundee, pa v tudi v Ponudbi (The Proposition) in visoko proračunski Avstraliji. Problematika življenja avtohtonih prebivalcev Avstralije vzbuja veliko zanimanja tudi pri režiserju Rolfu de Heeru, ki se rad vrača k tej tematiki. Prvi njegov film je bil Tracker (2002), seveda tudi z Gulpililjem, s katerim sta postala ne le sodelavca, temveč tudi osebna prijatelja, zato je Gulpilil tudi soscenarist in glavni igralec v Čarlijevi deželi.

Gulpilil resnično izvrstno "nosi" film na svojih ramenih. Zgodba ni prav nič zapletena, gre za vsakodnevno življenje Čarlija (Gulpilil) v skupnosti Arnhem Land za Aborigine, kjer so tako najbolj "skriti" in odrinjeni na rob družbe, med številnimi prepovedanimi rečmi sta tudi orožje in alkohol. Prav nič stimulativno to ne deluje ta prebivalce skupnosti in Čarlijev ponos je na preizkušnjah. Samosvoj kot je, se Čarli odloča po svoji glavi in tako marsikatero zagode tudi policistom, ki nadzorujejo to območje. Ker se noče podrediti zakonom vladajoče (belopolte) oblasti, ki kroji pravila v skupnosti, se odloči oditi in živeti po starih, aboriginskih zakonih. A vse ne gre po načrtih...

Veliko je o filmu, ki je tudi avstralski kandidat za nagrado Oskar v kategoriji tujejezičnih filmov, in njegovi problematiki po predstavi kot gost Liffa nanizal tudi de Heer. Že pri prvem filmu z aboriginsko tematiko, ki ga je ustvaril je verjel, da bo spremenil svet, a je videl, da je to le iluzija. In dodal, da aboriginska problematika ne bo rešena še naslednjih 100 let. Gulpilil mu je dejal, da to ne bo uspelo niti v naslednjih 500 letih. Je pa veliko avtobiografskega v filmu, kar se tiče Gulpililja. Režiser je povedal, da je Gulpilil zabredel v alkohol in celo pristal v ječi za nekaj mesecev. Prijatelja je obiskal v zaporu in tam je padla ideja, da skupaj uresničiat ta filmski projekt. Film je bil uspešen, Gulpilil je dobil igralsko nagrado v Cannesu in je prenehal piti in se znova postavil na noge. De Heer je dejal, da mu je to dolgoval in da je bil to eden pomembnejših dosežkov v njegovem življenju. Dejal je, da je film na svoj način žalosten, a premore tudi dovolj humorja in energije, predvsem po zaslugi glavnega igralca. In kot je še dodal, so tudi v Avstraliji skrajnosti, na eni strani so skupnosti, kot je prikazana v filmu, na drugi strani pa so uspešni Aboridžini, sodniki, zdravniki, pravniki, vmes pa je velika siva cona. Je pa podobno kot pri ameriških Indijancih velika težava alkohol, ki je prava rak rana aboridžinske družbe.