24. Liffe: Nova bisera Ozona in Wajde

Mlada in lepa (režija: Francois Ozon, 2013)

17-letna Isabelle (izvrstna Marine Vacth) se na morju zaplete v romanco z Nemcem Felixom, ki ji vzame nedolžnost. Zdi se, da njena pot v ljubezni ni najbolje tlakovana, kar se izkaže za resnično, ko se doma med šolanjem odloči, da si bo denar služila s prostitucijo. Ponuja se prek spleta, njen "posel" pa izvrstno teče, saj se ji javlja precej rednih strank, svoje usluge pa ponuja za od 300 do 500 evrov. Ob vsem skupaj pozabi na svoja čustva, čeprav se zdi, da navidezno uživa v nežnosti in pozornosti nekaterih strank.

Izredno lepo zapeljan film dregne v osir moderne najstniške brezbrižnosti in nezainteresiranosti, saj se navzven zdi, da je z Isabelle vse v redu, vsaj taka je njena maska za zunanji svet, a dekle v sebi skriva nevarno dvojnost. Prav občutek nevarnosti, hoje po robu in hkrati tudi golega seksualnega užitka pa jo žene naprej, od enega moškega k drugemu, od ene dogodivščine v drugo. Njen mošnjiček pa se polni. A vse dokler ena njenih strank med seksom ne umre. Stvari se zapletejo in počasi vrnejo v normalo, čeprav Isabelle svoje preteklosti ne more kar tako pozabiti. Drzen, pomenljiv, seksi in malce poetičen film. Ozon v eni svojih boljših izvedb.

Lech Walesa, človek upanja (režija: Andrzej Wajda, 2013)

Da je film Lech Walesa, človek upanja pobral nagrade na festivalih v Benetkah, Torontu, Riu de Janeiru in Chicagu niti ne preseneča, saj gre za vrhunski izdelek poljskega cineasta Andrzeja Wajde, ki ga poznamo po njegovih filmih, kot so The Promised Land, Man of Iron in Katyn. V novem filmu je postavil filmski spomenik Lechu Walesi, ustanovitelju in vodji Solidarnosti, prvega neodvisnega sindikata za železno zaveso, ter prejemniku Nobelove nagrade za mir. Waleso je z neverjetnim žarom, zanosom in (najbrž tudi) ponosom zaigral preizkušeni Robert Wieckiewicz, saj praktično med filmom niti za trenutek ne pomislimo, da ne gre za pravega Waleso.

Zgodba se začne, ko slovita italijanska novinarka Oriana Fallaci (Maria Rosaria Omaggio) v začetku osemdesetih pripotuje na komunistično Poljsko, da bi opravila intervju z novopečenim dobitnikom Nobelove nagrade za mir. Drama nam z zgodovinskimi dejstvi in dogodki postreže z realističnim prikazom njegovih bojev z oblastmi, številnih soočenj s policijo in noči, ki jih je po krivem (ali pač zaradi njegovega dolgega jezika) moral preživeti za zapahi. Čeprav mu je nemalokrat trda predla in je imel nekajkrat veliko srečo, da je preživel oz. se njegova izjemna pot ni končala tragično, je dejstvo, da so ga njegova volja, vztrajnost, odločenost in tudi trma pripeljale do mesta poljskega predsednika. Vrhunsko odigran film, pri katerem dobri dve uri mineta kot za šalo.