22. Liffe: Ženska, ki poje

Kot je že dejal Forrest Gump oziroma njegova mama: "Življenje je kot bonboniera. Nikoli ne veš, kaj boš dobil." Da, življenje je polno presenečenj, šokantnih preobratov ali pa neverjetnih naključij, kar vam je pač ljubše. In film "Ženska, ki poje" (v originalu "Incendies"), kanadskega režiserja Dennisa Villeneuveja, jih "servira" v velikih porcijah.

Zgodba se začne pri notarju v kanadskem Torontu, ki dvojčkoma, bratu in sestri, bere mamino oporoko in ta vsebuje kar nekaj nenavadnih navodil. Melissa Desormeaux-Poulin (Jeanne Marwan) mora poiskati očeta (ki naj bi umrl v vojni), Maxim Gaudette (njen brat Simon Marwan) pa njunega brata, za katerega sploh nista vedela. Precej zapleteno in tudi film je poln vijug in ovinkov, razpleta pa se skozi dve vzporedni zgodbi. V prvi vidimo življenje mame Lubne Azabal (njuna mati Nawal Marwan), ki je bila rojena in je živela v neimenovani državi na arabskem polotoku, v drugi vzporedni pa sledimo izpolnjevanju maminih želja, ki dvojčka pripelje seveda tudi v te kraje na Bližnjem vzhodu in kjer začneta sestavljati koščke presunljive in tudi presenetljive zgodbe. Skupaj začneta odkrivati materino in obenem seveda družinsko zgodbo, ki je povsem drugačna od tiste, kot sta jo poznala. Vse dokler sestavljanka ni končana in krog je zaključen. Precej presenetljiv, a izjemno domiselno ustvarjena in tudi razvejana zgodba gledalcev ne pusti hladnih.

"Ženska, ki poje" je presunljiva in tudi tragična zgodba o trpljenju, svobodi, nasilju, družini, ljubezni, vojni, žrtvah in ima več zapletov kot kakšna viktorijanska ali pa srednjeveška drama. Je tudi manifest proti nasilju, saj preda sporočilo, da mora obstajati nekdo, ki na koncu preseka začarani krog maščevanja in nasilja. Ali je iskanje resnice vedno tudi osvabajajoče, je tudi v tem primeru težko oceniti, saj gre za dejstva, ki lahko v trenutku obrnejo posameznikovo življenje povsem na glavo. Režiser izjemno vešče pelje vzporedni zgodbi urbanega kanadskega okolja in precej divjega in nasilnega, a zanimivega Bližnjega vzhoda.
Film je bil tudi nominiranec za tujejezičnega oskarja 2011, je pa priredba gledališke predstave kanadskega pisca libanonskih korenin Wajdija Mouawada.