Nova romantična komedija Woodyja Allena Polnoč v Parizu namesto njega v glavni vlogi predstavi podobno nevrotično in seksualno zmedenega Owena Wilsona. Ta igra pisatelja in scenarista Gila, ki v družbi dekleta Inez (Rachel McAdams), s katerim se želi poročiti, obišče Pariz in je obenem prepričan, da bi lahko živel drugačno življenje od tega, ki ga živi, in da bi bilo to zagotovo boljše. Gil, za katerega se zdi, da ni iz tega časa, pa doživi zanimivo izkušnjo, saj se neke noči opolnoči usede v starinski avto in se pridruži skupini razigranih veseljakov, ti pa ga popeljejo v čase, o katerih sanjari. Sreča same ikone, Hemingwaya, Picassa, Bunuela, T. S. Eliota, Scotta Fitzgeralda in tako naprej. Ker ne more verjeti svojim očem oz. svoji sreči, se odloči, da bo prav tem veljakom dal v branje svoj roman, za katerega ni prepričan, ali gre v pravo smer. Na koncu spozna, da vsi stremimo za nostalgičnimi starimi časi in da je treba srečo najti v življenju tu in zdaj. Hkrati pa spozna, da je Pariz dejansko mesto, v katerem bi rad živel in ustvarjal.
V Allenove čevlje je tokrat stopil Wilson, za katerega se zdi, da mu je vloga prikupno zmedenega čvekača in sanjača pisana na kožo. Čeprav se zdi, da je pravzaprav v vsaki vlogi enak, njegova prisotnost deluje lahkotno in je hkrati prikupen na način, ki ni vsiljiv ali "zatežen". McAdamsova dobro upodobi razvajeno ameriško deklino bogatih staršev, ki pod površjem udobnega in razkošnega življenja ne vidi podrobnosti, ki v življenju zares štejejo. Očitno tudi 75-letni Allen rad brska po svojih spominih in nostalgično pogleduje v čase "zlate dobe" Pariza, obenem pa se zaveda, da gre zgolj za radovednost, za katero ni nujno, da se uresniči. To skozi svojevrstno izkušnjo spozna tudi Gil in na koncu srečo in smisel najde v sedanjem času.
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.