22. Liffe: Melanholija seksualne kataklizme

Ko Justine (Kirsten Dunst) zaradi težav z limuzino krepko zamudi na lastno poroko na razkošnem dvorcu, ki jo skrbno organizira njena sestra Claire (Charlotte Gainsbourg), se stvari začno zapletati. Njena mama, ki jo igra Charlotte Rampling, porok na splošno ne odobrava in s svojim sarkazmom in pesimizmom povzroči sceno, oče (John Hurt) pa je ob vsem le prikupno zmeden. Šef oglaševalske agencije (Stellan Skaarsgard), v kateri dela Justine, bi posel sklepal in razvijal kar na poroki. Justine sicer muči depresija, žrtev njenega nelagodja pa je tudi novopečeni mož. Zemlji se približuje planet Melanholija, ki se je skrival za Soncem, sedaj pa obstaja nevarnost trka in dokončne pogube.

Če je Gainsbourgova pred dvema letoma v Antikristu Larsa Von Trierja doživljala ultimativno travmo ob izgubi otroka, jo je danski cineast v svojem novem izdelku Melanholija spet uporabil na podoben način. Claire namreč preganja strah pred kataklizmo, koncem sveta, čeprav ji mož (Kiefer Sutherland) ves čas razlaga, da bo Melanholija zaobšla Zemljo. Justine pa nima takih črnih misli. Čeprav depresivna in povsem iz sebe, Melanholijo vidi kot erotični izziv, kot nekaj, kar jo bo popeljalo k bogu.

Von Trier z zadnjimi izdelki postaja vse bolj čuden. Svoje navdušenje nad fantastičnim in nadnaravnim je kazal že v seriji Kraljestvo, sedaj pa preko Justine kanalizira lastne izkušnje z napovedmi sodnega dne in depresijo. Ali je Dunstova to nalogo opravila dobro ali ne, je stvar okusa, je pa sama priznala, da ji je bilo vlogo težko igrati, saj je večino filma nesrečna in potrta, obenem pa gre za film, ki je daleč od ustaljenih filmskih obrazcev. Morda nam Von Trier na svoj specifično zakrinkan in unikaten način sporoča, da je treba živeti iz dneva v dan, na polno, saj se vsak trenutek lahko zgodi, da gre naš planet k vragu? Vse lepo in prav, če ste seveda za to pripravljeni žrtvovati več kot dve uri svojega življenja ...