Spomini na otroštvo in kasnejša najstniška leta, izkušnje, ki jih je vsak posameznik nabiral v druženju z vrstniki so nekaj neprecenljivega. In če takšnih izkušenj nimaš? Če si najstnik na poti v zrelo dobo, pa ostajaš zaprt za štirimi stenami? Kakšne so posledice? Odgovore dobite v grškem filmu Podočnik, mali mojstrovini ideologije, bizarnosti, vzgoje in neposrednosti.
Okvir zgodbe predstavlja družino s tremi najstniki, kjer starša otroke vzgajata v izoliranem okolju hiše z ograjenim vrtom in bazenom in jih na vse načine skušata obvarovati pred vplivi zunanjega sveta. Tako sestri in brat recimo verjamejo, da so letala, ki preletavajo hišo igrače, da so zombiji posebna vrsta rumenih cvetlic in da se solnici reče telefon. Skorajda idilično družinsko življenje pa po zaslugi "prebujenja" ene od hčera dobi tragični podton.
Film, ki te prisili k razmišljanju, ali je kaj takega dandanes res mogoče in k premisleku, kaj vse se dogaja pri "sosedovih"? Ali je vse skupaj le silna starševska ljubezen, ki ne pozna meja, ali pa gre za dejanja dobrote sprevrženih misli. Film, ki ne razkrije, kaj je vzrok za takšno ravnanje in le niza prizore "vsakdanjosti" v katerih se znajdejo člani družine, za nas pa je skupek bizarnosti, nedoumljivosti in šoka. Film, ki nam delno ponudi odgovor, zakaj se še vedno dogajajo "Fritzli" in je pod površino pravzaprav grozljivka prve vrste...
Režiser Yorgos Lanthimos je takole dejal, kje je dobil navdih za film: "Zamisel za Podočnika je nastala iz teoretiziranja o prihodnosti družine. Kaj bi nekdo storil, da bi jo za vsako ceno ohranil, in kaj bi to pomenilo za vpletene osebe? Kako pohabljena lahko postaneta telo in um po dolgotrajni zaprtosti in oblikovanju?" Film je bil lani nagrajen na festivalih v Cannesu in Sarajevu.
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.