EKSKLUZIVNO: Pogovor s Penelope

Hiperprodukivni Woody Allen ne glede na to, da jih ima že čez sedemdeset, še vedno posname en film na leto, njegove filme pa redno prikazujejo na filmskih festivalih v Benetkah in Cannesu. Poleg njegovega ljubega New Yorka (pravzaprav Manhattna) je zadnja dva filma posnel v Londonu (Match Point, Scoop), najnovejšega Vicky Cristina Barcelona pa je posnel v katalonski prestolnici Barceloni. Igralska ekipa, v kateri so Scarlett Johansson, Penelope Cruz, Javier Bardem in Rebecca Hall, vsekakor obeta, gre pa za humorno-romantično dramo, v kateri najdemo tudi “menage a trois” med platinasto holywoodsko zvezdo in španskim parom. Cristina (Scarlett) je Američanka na dopustu v Barceloni, Juan Antonio (Javier) pa je znan slikar in velik zapeljivec, Maria Elena (Penelope) je njegova bivša žena, ki je vedno na robu z živci, tu pa je še lepa Vicky (Rebecca), ki kot tretja ženska pada na šarm latino zapeljivca in boema. Allen, kot je že v njegovi navadi, uspešno niha med humorjem in dramo, je pa res, da je ta erotično-romantična zgodba z evropskim pridihom (obenem tudi poklon prekrasni Barceloni) boljši film od že omenjenih dveh, zato bo tudi nedvomno večja kinouspešnica. V Cannesu ni bilo Scarlett in Javierja, mi pa vam posredujemo razmišljanja Penelope Cruz potem, ko se je po svetovni premieri srečala z novinarji.

Je delo z Woodyjem Allenom uresničitev vaših igralskih sanj?

Woody Allen je eden od filmarjev, s katerimi sem si vedno želela delati, zato lahko rečem, da je to na nek način uresničitev mojih sanj. Zelo sem ponosna in srečna, da se mi je ponudila priložnost za sodelovanje z Woodyjem, in presrečna sem, da mi je ponudil vlogo.

Se vam je bilo čudno na filmu s Javierjem Bardemom pogavarjati angleško, čeprav oba igrata Španca?

V filmu komuniciramo po angleško, ker Javierjev lik na tem vztraja, glede na to, da z nama pod streho živi Američanka, ki ne govori špansko. Ta svoboda, ki nam jo je dal Woody, mi je bila zelo pri srcu, da skačemo iz enega jezika v drugega in improviziramo. A sem improvizirala le s španščino, niti na pamet mi ni prišlo, da bi spreminjala angleški tekst, ki ga je napisal Woody.

Vsi govorijo o “trojčku” oz. menage a trois, prizoru, v katerem se ljubite s Javierjem in Scarlett Johansson. Kako je bilo posneti tak prizor?

Ja, ... vsi govorijo in me sprašujejo o tem prizoru. Mediji so se o tem razpisali že pred zaključkom snemanja kot da bi bil pornografski, in ne da gre v resnici le za nekaj poljubov. Prizor je bilo precej lažje posneti kot mnoge druge zadeve v tem filmu.

Bi v resničnem življenju lahko bili v taki zvezi, ki jo sestavlja trojica ljudi, v tem primeru dve ženski in en moški?

Tudi to vprašanje so mi mnogi postavljali, a se sama tega nisem nikoli vprašala. Lahko igram določen lik in se ne strinjam z njegovim razmišljanjem in njegovimi pogledi na življenje ali seksualnimi apetiti, a ga razumem. V tej zgodbi tako razumem Marijo Eleno, v realnem življenju pa bi izbrala drugače, in to ne samo, kar zadeva ljubezensko življenje.

Po šestnajstih letih od filma Pršut, pršut iz leta 1992 je to šele drugi film, ki ste ga posneli z Bardemom. Koliko se je v vseh teh letih spremenil kot igralec?

Za mene je bil Javier tudi takrat eden od najboljših igralcev na svetu. Bilo je čudovito spet biti z njim pred kamero in mislim, da je izvrstno odigral svoj lik. Kot že ničkolikokrat …

V filmu igrate lik, ki ga lahko opisali kot “prenapihnjena ameriška različica ognjene latino boginje”. Ste tudi sami tako doživeli ta lik?

Ko sem brala scenarij, sem se zelo nasmejala, ker se mi je bilo zabavno vživeti v tak lik, začutila pa sem tudi dramo in globino lika. Vsak dan sem Woodyja spraševala o liku, čustvih, motivih … Woody mi je rekel: “Spoštujem igralski proces in motivacijo in metodo, a tega za to vlogo ne potrebuješ.” Ha-ha-ha! Tako je, če delate z genialnimi filmarji – oni mislijo, da je tudi nam vse tako enostavno.