Valentinov resničnostni šov

Po petih dneh 65. Mostre nismo videli še niti enega velikega fima. Eden od najboljših? Dokumentarec o Valentinu Garavaniju. Lahko bi ga imenovali tudi Valentinov resničnostni šov, saj kamera enega največjih svetovnih modnih gurujev v dokumentarcu spremlja na vsakem koraku tako v zasebnem kot tudi v poslovnem življenju. Valentino: Zadnji car je intimen vpogled med štiri zidove človeka, ki je že pol stoletja v vrhu svetovne mode in njegovega poslovnega partnerja Giancarla Giammettija, brez katerega Valentino ne bi bil to, kar je. Film kot rentgen razgalja Valentina do samih kosti, saj nam ga prikazuje kot običajnega človeka z vsemi njegovimi strahovi in negotovostmi. V posameznih trenutkih je film iskreno čustven, spet v drugih pa zelo zabaven, saj se je Valentino pokazal kot zelo odprta, duhovita in spontana oseba.

Genialni japonski animator Hajao Mijazaki nikoli ne razočara, tak je tudi njegov novi film Gake no ue no Ponyo (Ponyo na morski obali). Zgodba o dečku in zlati ribici, ki postane deklica, je za Mijazakijeve standarde neambiciozen film, sploh če ga primerjamo s Princeso Mononoke ali Malim Chihirom. Gre za delo, ki je namenjeno otrokom, v njem pa lahko uživajo tudi odrasli, saj pod površjem bajke skriva tudi ekološka sporočila o onesnaževanju oceana in o ravnotežju v naravi.

Drugi kultni japonski filmar Takeši Kitano ni ravno navdušil, saj je njegova drama s humornimi elementi počasna, razvlečena in nekoliko suha, a ima jasen kontekst. In zato spada med boljše naslove na letošnji Mostri, ki je do sedaj bolj razočarala kot kaj drugega. Njegov film Ahil in želva je ambiciozen projekt in govori o nerazumljenem umetniku, hkrati pa je to tudi zaključni del trilogije (prva dva sta Takeshis’ in Slava filmarju), v kateri se Kitano zazira vase in ponuja vpogled v svojo kariero, obenem pa daje komentar o smislu, razumevanju in konceptu umetniškega delovanja, po komercialni in avtorski strani ter tanki črti med umetnostjo in smetmi. Kitanov zaključek je, da je za umetnika ali zabavljača pomembno, da nadaljuje z delom, ne glede na nerazumljenost in okoliščine. V njegovem primeru se definitivno strinjamo. Tudi ko nas Kitano ne navduši, je zanimiv in provokativen, od umetnika (in zabavljača) njegovega kalibra namreč vedno lahko pričakujemo nekaj novega in zanimivega.

Barbet Schroeder je s filmom Inju, la bete dans l’ombre (Inju, zver v senci) razočaral, čeprav zaplet zveni zanimivo: uspešni francoski pisec kriminalk na Japonskem promovira svoj novi roman, a postane vohun v krvavi igri domačega konkurenta, ki se je proslavil z ekstremno nasilnimi romani. Režiser uspešno briše mejo med filmsko stvarnostjo in literarno fikcijo, poigrava pa se z različnimi umetniškimi mediji in metafilmskim jezikom. Gledalec je prepričan, da gre za poigravanje z žanrskimi obrazci, vendar gre prej za posvetilo tradiciji francoskega kriminalnega filma in japonskega horrorja. Šele na samem koncu pa lahko vidimo, da je režiser smrtno resen, kar izzove povsem nasproten efekt: (po)smeh za neprepričljiv "whodunit" in smešen zaplet.

Preveč pohvalno pa se niso proslavili niti Slovenci. Drama Pokrajina Št. 2 slovenskega režiserja Vinka Möderndorferja se skozi moderno zgodbo ukvarja s fojbami po 2. svetovni vojni, njegov film pa je zmeden, režisersko neekonomičen in neosredotočen. Čeprav 35-letni režiser kaže vizualni talent, je svojo dramo o resni temi spremenil v žanrsko mešanico obrazcev trilerja, grozljivke in mehkega porniča, film pa deluje prej kot "trash" kot resni film.

V Tednu kritike smo videli tudi film iz BiH, filmarja Namika Kabila. Njegov prvenec Stražarji noči je v bistvu komorna drama z dvema likoma (nočna stražarja v trgovini s pohištvom), ki razpravljata o navidez nepomembnih stvareh in temah, med vrsticami pa lahko preberemo vso težo in usodo povojne BiH in njene vprašljive prihodnosti, v kateri niso izključeni novi nemiri. Film je počasen, komoren in turoben in ga ni enostavno gledati. Film so na Mostri prikazali predvsem zaradi teme in geografskega porekla, mnogo manj pa zaradi njegove kvalitete.