Sporno posilstvo mladoletnice

Čeprav so film Hounddog najavljali kot najbolj kontroverzen film na letošnjem Sundancu, ni to ne kontroverzen, ne dober film. Scenaristka in režiserka Deborah Kampmeier je film pripravljala in snemala celih deset let, kar se je pokazalo kot zaman porabljen čas.

Famozni prizor posilstva predpubertetne Lewellen (Dakota Fanning), ki je odraščala v revščini nestanovitne družine na ameriškem jugu v petdesetih letih prejšnjega stoletja in obožuje Elvisa Presleyja - je narejen zelo subtilno in z okusom, brez neugodnih in provokativnih podrobnosti. Če izvzamemo kadre obraza Dakote Fanning, bi lahko prizor odigrala kateri koli dvojnica, ki ima roke in gležnje. Niti številni prizori v katerih Dakota polgola izvaja naslovno pesem v katerih miga z boki kot njen idol Presley, ne izzove nobenih posebnih čustev, temveč začne iti na živce, saj lahko z več ponavljanji marsikomu za nekaj časa priskuti Presleyja. Razen zares sijajne mlade Fanningove, ki sem in tja preigra samo sebe, predvsem po zaslugi režiserke, ki drži vse vajeti v svojih rokah, je zgodba precej zmedena in sestavljena iz niza stereotipov, kot bi jih pobrali iz kakega poznogotičnega priročnika za začetnike. Avtorica brez kontrole in občutka za ritem niza en kliše za drugim: vročino, znoj in zvok čričkov, črnce, ki na podstrešjih igrajo blues, oče je propadli kmetavz, babica pa verska fanatičarka, ki citira sveto pismo in pljuva po "satanski" glasbi Presleyja. Vse skupaj pa je začinjeno s simbolizmom kač, biblijsko filozofijo, in bla, bla, bla - Predvidljivo, brezkrvno in izgubljeno.

V solidni drami Grace is Gone mladega Jamesa C. Strousa, je John Cusack srednjeveški ameriški patriot, čigar žena umre v Iraku kot pripadnica ameriške vojske. On pa se sedaj znajde pred zidom nemoči, saj mora vest sporočiti njunima dvema hčerkama. Avtor ne politizira, ne izbira strani in ne obsoja. Namesto razuma se raje odloča za čustva, obenem pa kritizira vojno in daje spoštovanje tistim, ki so v njej umrli, ne gleda na kateri strani. Cusack kot tipičen Amerikanec srednjega razreda je ogledalo zmedene nacije, film pa najboljše funkcionira prav na tem nivoju: kot metafora za nacijo, ki se ne zna soočiti s posledicami vojne na drugi strani sveta, ki ne more imeti happy enda.

Vohunski triler neodvisneža Hala Hartleyja Fay Grim je kajpak precej daleč od standardnih hollywoodskih žanrskih izdelkov. Bizarna mešanica trilerja, odbite komedije in duhovito teatralične igre, namreč ni za vsakogar. Kdor ne razume šale, lahko hitro obupa. Za tiste druge pa je treba poudariti, da gre za tipičnega Hartleyja: odbito ozračje, ekscentrični liki, nori zaplet ter hitri in efektni dialogi na meji satire. Gre namreč za nadaljevanje Hartleyjevega filma iz leta 1998 Henry Fool, čeprav lahko film razumemo tudi kako drugače, saj gre tako kot je pri njem v navadi, lahko zgolj za pogojno nadaljevanje.