Profesionalki tudi v postelji!

Jure, je Prehod po Outsiderju pred dobrim desetletjem res "šele" vaš drugi dolgometražec? Dolgo vas nismo videli na filmu ...

V bistvu ni. Igral sem glavno vlogo v zadnjem filmu Francija Slaka Kakor v nebesih, tako na zemlji, ki na žalost ni prišel do povečave in je ostal TV-film, igral pa sem tudi v filmu Boža Šprajca Feliks, ki pa zaradi produkcijskih zapletov nikoli ni prišel ne do kina, niti do televizije … Ob dejstvu, da delo na filmu obožujem, je Prehod po Outsiderju res 'šele' moj drugi celovečerec v kinematografih.

Kako se je bilo vživeti v kožo propadlega slikarja, ki se po čudnem naključju zaljubi, obenem pa počasi sprevidi, da je padel v kremplje organizacije, ki ga ves čas nadzira in mu želi oprati možgane?

Najprej popravek: Vlado Arih ni propadel slikar, ampak nasprotno. Ravno na otvoritvi svoje razstave sreča usodno žensko, ki jo je predtem naslikal, ne da bi jo kadar koli videl in dogajanje na sami razstavi potem sproži tok nenavadnih dogodkov, ki pripeljejo do skrivnostne organizacije ZOM v Trstu. Prijatelj – slikar me je dva tedna uvajal v tehnike slikanja, sicer pa sem se pri tej vlogi ukvarjal predvsem z psihofizičnimi stanji, ki se sprožijo ob raznih manipulacijah. Kako se človek začne obnašati, ko pade pod vpliv nekoga drugega in prične misliti tuje misli? Kdaj se temu zdrava pamet začne upirati? Kako se taka razdvojenost potem kaže v odnosih ...

Imate kakšno podobno izkušnjo (piramidni sistemi, kulti, sekte (npr. scientologija))? Kakšen je vaš osebni odnos do tovrstnih zadev?

Sam se celo življenje izogibam raznim piramidnim shemam in get-rich-quick sistemom. Tudi fanatizmov v obliki sekt ali kultov. Res je sicer, da sem neko obdobje intenzivno preučeval okultizem. Vendar je to bil napol upor proti katolicizmu, v katerem sem zrasel in napol material za scenarij celovečernega filma po noveli Vida Pečjaka Gita, ki ga imam še zmeraj v predalu. Mislim, da smo vsi del vesolja in imamo svobodno voljo, zato da lahko s svojim bivanjem ne škodujemo drugemu, in verjamem, da nobena ideologija ni vredna ene človeške žrtve.

Kako je bilo sodelovati z Ivo Krajnc in Anito Kravos, s katerima imate v filmu tudi nekaj vročih ljubezenskih prizorov?

Z obema sem prvič sodeloval in najprej me je navdušila njuna profesionalnost. Tudi v postelji (smeh). Igrata različni vlogi in sta tudi sicer različnih karakterjev. In slednje mi je tudi izjemno pomagalo pri gradnji razcepljenosti lika v filmu, saj ta pade pod vpliv obeh v zelo kratkem času. Slikar Vlado Arih bi rekel, da je bilo s Tanjo (Iva Kranjc) vse bolj svetlo, z Rebeko (Anita Kravos) pa vse bolj temno … (smeh)

Po svoje je čudno, da je film posnet tako, da ženske ostajajo med seksom napol oblečene – se vam zdi, da je to specifika slovenskih filmov?

Mislim, da to, ali je človek oblečen ali ni, ni merilo dobrega ljubezenskega prizora. Dober in lep ljubezenski prizor tvori njuna energija. Resničnost trenutka v resničnem dahu strasti, ki ga ni v skriptu, v zaresnem prepletu rok, ki jih ni predvidel režiser in v veliko drobnih stvareh, ki se zgodijo same po sebi, ko se vlogi prepustita druga drugi.

Film odlikuje tudi izvrstna glasba Dragane Jovanović – koliko vam, kot glasbeniku, pomeni filmska glasba, ki na nek način daje piko na i celotnemu filmu?

Filmska glasba je eden najpomembnejših elementov filma. Lahko ga za kakšnih 20 odstotkov celo izboljša ali pa popolnoma uniči. Glasba soustvarja atmosfero in na emotivni ravni vzbuja empatijo do protagonistov. Glasba Dragane Jovanović je filmu dala novo dimenzijo in mi je zelo všeč. Na njen predlog smo z glasbo ljubezenskega prizora iz filma s skupino Nordunk celo posneli skladbo Sneži na besedilo kolegice Mojce Simonič. Film je simbioza mnogih umetnosti. Recimo, ko sem videl eno zadnjih verzij filma Kakor v nebesih, tako na zemlji, prvič ob glasbi Mitje Vrhovnika, sem bil prav ganjen, ker sem slišal, da je popolnoma razumel mojo notranjo igro. In takšna povezava med umetniki različnih panog je lepota in čarovnija filma.

Vas lahko kmalu pričakujemo v še kakem novem slovenskem filmu?

Upam, da.

Dajete prednost glasbi ali igranju oziroma pustite, da vas vodi življenje in trenutni občutki?

Predvsem želim sam voditi svoje življenje ali pa vsaj v najboljši meri – surfati po vetru … (smeh) Nikoli nisem dal prednosti glasbi pred igro in obratno. Vse ima svoj čas in čar.

Vaša prva ljubezen ostaja šanson? Nam lahko zaupate kaj več o gledališko-glasbenem projektu Srce v kovčku, v katerem ste šansone Jacquesa Brela prevedli v slovenščino in jih izvajate s skupino Nordunk?

Šanson ni moja prva ljubezen. Je pa ena močnejših. Zame pomeni simbiozo med dramatiko, igro in glasbo. Dober šanson je kot dober kratek film. In odkar sem odkril Brela, sem želel, da bi se njegov glas slišal tudi v slovenskem jeziku. Tako sem lani prevedel njegove pesmi in jih vpletel v zgodbo njegovega divjega življenja. Glasbeno-gledališka predstava Srce v kovčku je koncertno premiero doživela na Festivalu Lent in zdaj pridno nabira število repriz po Sloveniji.