Predoskarjevski boj

Roger Ebert, najpopularnejši ameriški in eden najbolj znanih svetovnih filmskih kritikov, je filmski festival v Torontu razglasil za najpomembnejši in najbolj vpliven na svetu. Pogled iz njegovega (ameriškega) zornega kota, kjer se vse vrti okoli izkupička na blagajnah kinodvoran, zlatih globusev in oskarjev, je nedvomno pravilen.

Daleč od resnice pa ni niti, ko ga meče v isti koš z ostalimi velikimi svetovnimi festivali kot so npr. Sundance, Berlin, Cannes in Benetke. Za razliko od slednjih festivalov, ki vsi negujejo koncept avtorskega filma, novih odkritij in umetniškega pogleda na svet, je festival v Torontu najprej festival za velike igralce v filmski industriji, producente, distributerje in kupce. Oskarjevska dirka se namreč začenja že v Torontu. Čas trajanja festivala, ki se ponavadi začne konec prvega tedna v septembru in zaključuje sredi septembra, je namreč idealen za premierna prikazovanja filmov in zbiranje naklonjenih kritik in medijske pozornosti, kar kasneje vpliva tudi na glasovalce Akademije. Zadosten razlog za to trditev je, da so v zadnjih dveh letih svojo pot v Torontu začeli filmi Usodna nesreča, Gora Brokeback, Stranpoti, Tsotsi, Capote, Hoja po robu, Ray in drugi. Festival v Torontu je istočasno tudi sijajna odskočna deska za lansiranje ameriških naslovov za jesensko sezono, ki po nepisanem pravilu prinaša zanimivejše, kreativnejše in bolj kvalitetne filme po sušnem poletnem obdobju. Zato ne preseneča, da malokatera hollywoodska zvezda zamudi sprehod čez rdečo preprogo torontskega festivala, ki je idealen za promocije novih filmov. O tako velikem številu zvezdnikov, ki se v desetih dneh festivala pojavijo v Kanadi, lahko Cannes le sanja. Letos so organizatorje s svojo prisotnostjo počastili: Sean Penn, Jude Law, Kate Winslet, Brad Pitt, Sharon Stone, Demi Moore, Ashton Kutcher, Jennifer Lopez, Vigo Mortensen, Christian Bale, Dustin Hoffman, Emma Thompson, Will Ferrell, Russell Crowe, Sandra Bullock, Pierce Brosnan, Liam Neeson, Penelope Cruz in drugi.

Festival v Torontu nima toliko tekmovalnega značaja, saj nima uradne festivalske žirije kot v Benetkah ali Berlinu in zato tudi nima glavne nagrade, čeprav le-te po drugačnem ključu kljub temu podelijo. Med njimi največ pozornosti pritegnejo tiste, ki jih podeli mednarodno združenje filmskih kritikov (FIPRESCI) in publike. FIPRESCI je letos za najboljši film proglasil britanski D.O.A.P. (Death of a President) režiserja Gabriela Ranga. Film je zaradi ideje (smrtonosen atentat na aktualnega ameriškega predsednika Georga Busha, ki se zgodi leta 2007), izzval veliko zanimanje že pred začetkom festivala, nato pa se je pokazalo, da so filmarji le spretno uporabili filmske trike (Bush igra samega sebe s pomočjo digitalnih efektov). V tem kontekstu je nagrada politične narave, čeprav je sam koncept obetal več: futuristična drama z edinstveno idejo v obliki retrospektivnega dokumentarca skozi katero se zrcali današnja ameriška politika. Film najbolj fascinira z uporabo digitalne tehnologije s katero je Bush postal glavni lik filma - trik z igralcem, ki so mu prek obraza digitalno oblikovali Bushev obraz, je res izvrstno izpeljan. Zanimivo po premieri v Torontu je bilo vprašanje, ali se bo našel dovolj hraber distributer, ki bo film popeljal v ameriške kinodvorane. Nagrada občinstva pa je končala v rokah Alejandra Gomeza Monteverdeja za toplo in čustveno dramo Bella, o dveh ljudeh, ki se jima življenje postavi na glavo, ko se srečata v New Yorku.

Verjetno najbolj popularen film v Torontu je bila nora komedija Borat povsem odbitega Sache Barona Cohena, ki je izmišljeni lik kazahstanskega televizijskega reporterja Borata svetu predstavil preko svoje televizijske oddaje Da Ali G Show. Film, ki Boratove pikantne domislice popelje še korak dlje od serije, bo zagotovo velik hit v svetovnih kinih. Režiser Ridley Scott ni preveč navdušil z romantično komedijo A Good Year o londonskem poslovnežu (Russell Crowe), ki finančne posle zamenja za vinogradništvo v Provansi. Škoda ker se režiser ni spomnil na Hugha Granta. Anthony Minghella je s svojo dramo Breaking and Entering pustil dober vtis, saj gre za širok film – od problemov v zakonu, do starševstva, ljubezni, do življenja v urbani džungli, multikulturni sredini in v svetu beguncev. To pokaže z odnosom med uspešnim arhitektom (Jude Law) in bosansko begunko (Juliette Binoche), in sicer na iskren, hraber, izviren način, z veliko čustev in brez hinavščine. David Von Ancken je prijetno presenetil z epskim akcijskim vesternom Seraphim Falls, o krvnem maščevanju s sporočilom, o miru in odpuščanju, z odličnima Piercom Brosnanom in Liamom Neesonom. Marc Foster je spretno posnel komedijo Stranger Than Fiction, o davčniku (Will Farrell), ki postne lik v romanu pisateljice (Emma Thompson), ki dogajanje, ki opisuje vsak trenutek njegovega resničnega življenja sliši v svoji glavi. Scenarij za katerega bi ubijal tudi Charlie Kaufman, je delo debitanta Zacha Helma.

Werner Herzog je presenetil z izborom vojne drame Rescue Dawn, po resničnih dogodkih, o ameriškem pilotu (Christian Bale), ki se po zrušitvi letala znajde v vietnamskem zaporu in nato beži skozi džunglo. Tudi v programu »polnočne norosti« (Midnight Madness), je bilo prikazanih nekaj odličnih filmov. Črnohumorna novozelandska grozljivka o genetsko spremenjenih ovcah Black Sheep ponuja kup grozljive zabave in humorja; najstniški suspenz triler All the Boys Love Mandy Lane, je nekje med kultnim Heathers in krvavim filmom Cabin Fever, s prikazom najstniškega sveta pa bi bil všeč tudi Larryju Clarku; britansko grozljivko Severance, ki govori o skupini Britancev, ki jih podjetje za vikend pošlje na tečaj v madžarske gozdove, pa je najlažje opisati kot mešanico odbite serije Office in Boormanove klasike Odrešitev, saj uspešno združuje humor z grotesknim »slasherjem«.