Piaf, Edith Piaf

Biografska drama o življenju francoske šansonjerske legende Edith Piaf La Vie en Rose v režiji Olivierja Dahana je uspešno odprla 57. filmski festival v Berlinu. Čeprav kakih dvajest minut predolg, gre za zelo dober film, ki uravnoteženo odslikava viharno življenje slavne pariške pevke, poleg velike kariere zaznamovano tudi s travmatičnim odraščanjem in tragičnimi dogodki v zasebnem življenju.

Režiser uporablja eliptično strukturo za skoke iz enega življenjskega odbobja v drugega, kar filmu daje živost in tekoč ritem, s čimer se izogne suhoparnemu kronološkemu nizanju dogodkov oz. običajni klišejski formi biografske drame. Film je bil posnet na lokacijah v Pragi, Parizu in Kaliforniji in ga odlikuje izvrstna produkcija - za evropske standarde je stal veliko, zavidljivih petindvajest milijonov dolarjev -, kar se vidi v vsakem kadru. Bogat biografski material, ki je naslikal življenje na velikem ekranu, deluje dokaj nestvarno, kot da gre za kak broadwayjski fiktivni muzikal o talentu, s čigar usodo so se poigrale nevidne življenjske sile. Režiser zato zavestno briše mejo med kruto realnostjo, bliščem odrov, bridkostjo zasebnega življenja in veselja do umetnosti, dovoli pa si tudi korak v svet fantazije, v katerem se tudi svetniki oglasijo v tuzemskem življenju Edith Piaf.

Slavnega pariškega vrabčka, čigar slabotno in shirano telo je proizvedlo enega najmočnejših in najlepših glasov v glasbeni zgodovini, izvrstno igra Marion Cotillard. Govorica telesa in fizična preobrazba te lepe igralke v neugledno, sitno in grbasto šansonjersko zvezdo, ki so ji telo uničile bolezni, zdravila, alkohol in droga, sta zares impresivni, zato lahko že po prvem videnem filmu rečemo, da je francoska igralka ena od glavnih kandidatk za najboljšo igralko 57. Berlinala. Neverjeten spoj tragičnega življenja in velike kariere, naslanjanje na čustva namesto golo vdajanje biografskim dejstvom in (kvazi) psihološkemu in sociološkemu seciranju življenja Piafove ob vrsti originalnih pesmi med katerimi sta tudi legendarni La Vie en Rose in Non, je ne regrette rien je uspešna formula, ki bi filmu morala zagotoviti topel sprejem pri gledalcih širom po svetu in dober obisk kinodvoran.

Nov film korejskega filmarja Park Chan-wooka Ja sem kiborg in to je OK je presenečenje za vse. Režiser, ki nas je navduševal s svojimi nasilnimi in brutalnimi trilerji (Stari, Lady Vengeance), je v Berlinu predstavil bizaren spoj komedije, romance in fantazije - tokrat se odvija v umobolnici. Čeprav ima svoje zabavne in duhovite trenutke, gre za spodleteli film, ki bo težko našel pot do publike. Najboljši dokaz za to so korejski kinematografi, iz katerih je film letel že po treh tednih prikazovanja, čeprav je režiser v svoji domovini prava zvezda. Film je enostavno preveč ekscentričen in avtorsko hermetičen, saj je njegova eksistencialistična filozofija o smislu življenja bleda in nejasna, glavni liki pa niso nič več kot nekaj lepih mladih obrazov, za katere je publiki mar kot za lanski sneg. Verjamem, da bi bil film všeč Terryju Gilliamu in da bi v njem užival, ostali svet pa nestrpno pričakuje Parkov naslednji projekt, s katerim se vrača k tistemu, v čemer je najboljši: vampirski suspenz Evil Live bo brez dvoma ponudil novo porcijo krvi in poetičnega nasilja in brutalnosti.