Ko filmski umor sproži realnega ...

Quentin Tarantino je nekoč dejal: "Nasilje v filmih je najlažje kritizirati, to pa zato, ker je nasilje v družbi tako grozljivo!“

In res, nasilje rodi nasilje. Primerov, v katerih se pomešata fikcijski in realni svet, je veliko. Zagotovo bi lahko potegnili kakšne vzporednice, a nobena raziskava še nikoli ni potrdila neposredne povezave. Se bojimo globoke vode zaradi kultnega filma Žrelo? Se bojimo leteti zaradi številnih uprizorjenih letalskih nesreč? Se bojimo teme zaradi številnih grozljivk, posnetih na to noto? Je film Oliverja Stonea Rojena morilca pripeljal do masakra na osnovni šoli Columbine v Coloradu leta 1999 in ponovnega streljanja na šoli Virginia Tech leta 2007? Kateri filmi dejansko pustijo pečat? In na kom ga pustijo?

Ko realnost posnema fikcijo ...

Ko sta James Dean in Corey Allen v filmu Rebel Without a Cause (1955) igrala igro 'chicken' – igro poguma, kdo si upa zapeljati bližje prepadu ali drug drugemu, preden se umakne, so številni najstniki padli v prepad, ko so ju želeli posnemati. Studio Warner Bros je posnemanje pričakoval in – da bi se zaščitil – posnel kratek filmski izsek (klip), v katerem Dean svari otroke, naj tega ne počnejo doma. Izseka sicer niso nikoli uporabili, Dean pa je umrl kmalu zatem, ko je film dosegel kinematografe.

Po predvajanju trilerja The Doomsday Flight (1966), ki prikazuje letalsko ugrabitev, so vse večje letalske družbe poročale o dramatičnem porastu anonimnih bombnih groženj, od katerih se jih je precej izkazalo za potegavščine. Televizijska mreža NBC se je vseeno odločila, da filma ne bo več predvajala.

Nathaniel White, obtožen številnih umorov v okrožju OC v New Yorku, je priznal, da je svojih prvih šest žrtev ubil na način, ki ga je videl v filmu Robocop 2: “Prvo žrtev sem ubil natančno tako, kot sem videl v filmu!“ je ponosno povedal televizijski mreži WNBC.

Tabloid The Sun je leta 1993 za smrt dveletnega dečka iz Merseysidea delno okrivil film Otroška igra 2 (1990), saj sta ga dva desetletna dečka ugrabila in ga pretepla do smrti. Pred tem sta si ogledala nekaj nasilnih filmov, med njimi tudi omenjenega, ki si ga je v videoteki sposodil njun oče. Film so tedaj umaknili iz videotek.

Filmu Oliverja Stonea Rojena morilca (1994) očitajo, da je povzročil več kot deset umorov, ki naj bi bili kopirani po njegovih predlogah. 20 aprila 1999, na primer, se je na srednji šoli Columbine v zvezni državi Colorado zgodil masaker, v katerem sta dva učenca ustrelila 12 sošolcev in učitelja, ranila 24 učencev, nato pa sodila še sebi.

Britanec Thomas Palmer je ubil svoja prijatelja – enemu je zaril nož v prsi 23-krat, drugemu pa prerezal vrat in ga večkrat zabodel. Oboževal je triler o serijskem morilcu, ki je snemal z videokamero, medtem ko se je izživljal nad žrtvami. Njegovo dekle je povedalo, da si je z nožem vrezal svastiko v prsi, med spolnimi odnosi pa je od nje zahteval, da ima zavezane oči in roke. "Zraven so se vrteli filmi s krvavimi vsebinami, najraje je imel grozljivke in filme o borilnih veščinah,“ je povedala.

Britanka Caroline Elridge je leta 2007umrla zaradi prevelikega odmerka paracetamola (zdravilo za zmanjševanje vročine, glavobola in drugih manjših bolečin). Mlado nadarjeno slikarko je književna uspešnica Dana Browna – in kasneje še filmska uspešnica – Da Vincijeva šifra tako obsedla, da je storila samomor. "Začeli so jo preganjati strahovi, bila je prepričana, da jo nekdo zasleduje in hoče umoriti,“ so povedali njeni bližnji.

Jason Moore je leta 2006 v slogu svojega filmskega junaka Freddyja Kruegerja napadel svojega prijatelja – predelal je vrtnarsko rokavico tako, da ji je na konice prstov pritrdil rezila. Kar naenkrat je začel udrihati po spečem prijatelju – večkrat ga je porezal po obrazu in ga zabodel v prsni koš. Po desetih minutah je obupal in sam poklical policijo. Obramba se je sklicevala na neprištevnost, obsodili pa so ga na dosmrtni zapor.

'Realnost je brutalnejša'

Svoje mnenje o tem je za 24ur.com povedal filmski kritik, televizijski voditelj in publicist Marcel Štefančič Jr. "Če sodimo po filmu Krik, filmi ne ustvarjajo morilcev in jih le naredijo bolj kreativne. Je pa res, da se je ta teorija stalno dokazovala – na primer umor v Angliji v povezavi s filmom Child's Play, pa film Rojena morilca in pokoli na šolah ...Vedno je nekje nekdo kriv za te zadeve, nikoli pa se ne vprašamo – kaj pa ostali, ki so ta film videli, pa niso nikogar ubili? Take filme gleda na milijone ljudi, pa ne storijo ničesar. V tem tako ne vidim povezave. Nasilje v filmih je danes tako stilizirano, da ima večina normalnih ljudi občutek, da to ni realno. Če iščejo priložnosti za nasilje, če potrebujejo spodbudo, potem lahko posnemajo marsikaj drugega – realne so vojne, vojske, lovske zveze. Glorifikacija nasilja in agresivnosti ni potrebna, sama realnost je že dovolj brutalna. Filmi tekmujejo, kdo bo bolj brutalen in bolj grizlijevski, ampak ne med seboj. Tekmujejo z realnostjo, ki je bolj brutalna kot katerikoli film.“

Gre samo za film

Anekdotno, enodimenzionalno prikazovanje nasilja ne more streči nikakršnemu diskurzu. Streže pa drugim potrebam ali zanimanju občinstva. Čemu torej gledalec zadosti z gledanjem nasilja? Mogoč odgovor na to je ponudil Anthony Hopkins, ko je razložil svoj odnos do lika serijskega morilca Hannibala Lecterja: “Ljudje hodijo gledat grozljivke, ker si s tem privoščijo generalko za strah v resničnih situacijah, seveda z rešilnim pasom, da gre samo za film!“

Res je, da filmi gledalcem dajejo navdih, inspiracijo. In res je, da lahko naredijo psihopate bolj ustvarjalne – posledično pa tudi manj originalne. V občinstvu nedvomno obstajajo interesi za spremljanje nasilnih vsebin. Ponudba sledi povpraševanju, zato nasilje iz medijev ne bo izginilo. Okrutne računalniške igrice, nenavadne reklame, grozljivi filmi ... Otroci ali odrasli ... Stabilne ali labilne osebe ... Vprašanje je, v kakšne odjemalce nasilnih vsebin se bomo vzgojili.