'Hrvaščina? Hvala, dobro!'

Vojna drama The Hunting Party Richarda Sheparda, ki je bila v naših krajih poznana pod delovnim naslovom Springbreak in Bosnia, je čuden film. Film so snemali na lokacijah v Zagrebu in v Sarajevu. Glavni junak, ki ga igra Richard Gere, je utrujeni televizijski vojni reporter, ki se poda na osebno misijo, da bi ujel Radovana Karadžića (oz. v filmu dr. Bogdanovića, srbskega narodnega junaka, ki ga vsi kličejo Lisica), ki ga igra Ljubomir Kerekeš. Za razliko od resničnega življenja, je vojni zločinec v filmu tudi ujet in predan svojemu narodu, kar naj bi bilo sporočilo mednarodni skupnosti, a je daleč od srečnega konca. Film je zanimiva mešanica političnega trilerja, črnohumorne komedije in resne drame s pametnim razpletom, kot tudi bizarna združitev zelo resne teme in zanimive zgodbe z elementi filmskega "trasha", političnih puhlic in nekaj poceni prizorov. No, eden od stavkov, ki predstavljajo film je tudi, da so "samo najsmešnejši deli zgodbe resnični", zato večino filma ni treba jemati dobesedno in skozi pretirano kritične oči. V Benetkah se je poleg režiserja pojavila tudi sijajna igralska ekipa (Terence Howard, Diane Kruger) na čelu z Richardom Gereom, ki so mu novinarji na tiskovni konferenci namenili tudi največ vprašanj.

Kaj vas je priegnilo k vlogi televizijskega reporterja Simona Hunta, ki se poda na lov za vojnim zločincem v Bosni?

Dobro napisan scenarij, ki me je spomnil na dogodke in čas, ko sem obiskal Kosovo, Albanijo in Makedonijo, med kosovsko krizo. Ko sem bil na obisku pri teh ljudeh, sem občutil psihološko povezanost z njimi, zaradi česar mi je bil ta scenarij bolj pri srcu kot ostali. Mislim, da ima ta scenarij dobro ravnotežje med komedijo in tragedijo.

Koliko je resnice v tem, da se poskušali priti do Radovana Karadžića, da bi mu postavili nekaj vprašanj?

Resnica je, da sem hotel videti obraze ljudi, ki sem jim to predlagal in jih vprašal, če je kaj takega mogoče. To vprašanje sem postavljal velikokrat, da sem videl, kakšne so bile reakcije. Nekaj kot: "Bi se lahko pogovoril z Radovanom Karadžićem in Ratkom Mladićem?" V njihovih očeh pa je pisalo: "Mogoče, a potem bi najbrž pobili tvoje otroke". Nato pa je bil njihov odgovor seveda – "Ne, to ni mogoče."

In kaj ste sklepali po takih reakcijah in odgovoru?

Kako se ljudje bojijo Karadžića, Mladića in podobnih morilcev in zločincev. Kar je še bolj zanimivo, je vprašanje, kako taki ljudje sploh postanejo narodni junaki in voditelji? To se dogaja tudi v moji domovini. Kako je sicer mogoče, da smo Georgea Busha dvakrat izbrali za predsednika?

Imate nekaj dialogov v hrvaščini. Se vam jih je bilo težko naučiti?

Veste kaj? Nisem vedel, kaj govorim, a menda je izpadlo zelo dobro. Celo pohvalili so me, da je moja hrvaščina odlična!

Če bi lahko, kako bi kaznovali vojne zločince, kakršna sta Karadžić in Mladić?

Pojma kot sta kazen in maščevanje zame ne obstajata. Za ljudi kot so Karadžić, Mladić ali Hitler ni važna kazen, važno je razumeti, kako je mogoče, da se je nekaj takega sploh zgodilo. Namreč to, da so taki ljudje uspeli v svojih namerah, saj menim, da to zadeva vse nas. Kako je mogoče, da smo vsi mi, celotna družba, dovolili, da se take pošasti sploh lahko razvijejo? Tako nas neka običajna kazen, kakršna že koli, ne vodi nikamor.

Je res, da pozivate na javni bojkot olimpjiade na Kitajskem, ki bo prihodnje leto v Pekingu?

Ni točno, da pozivam na bojkot olimpijskih iger v Pekingu, je pa res, da se sklicujem na deklaracijo o resnici o tem, kaj se v tej državi dogaja s čovekovimi pravicami, pravicami delavcev, versko svobodo, političnimi zaporniki, itd. Če hoče Kitajska gostiti olimpijske igre, se mora javno izjasniti o stvareh kot so uničenje tibetanske kulture ter preganjanje in trpinčenje manjšin, npr. Tibetancev in ostalih. Sicer je dobro, da bodo tam olimpijske igre, a bi morala mednarodna skupnost skupaj z mediji to izkoristiti, da se popravijo nekatere napake in da se Kitajski pokaže prava pot.