V nizu političnih tem, ki se prikazujejo na letošnji Mostri, je kot eden osrednjih dogodkov predstavljen tudi film Bobby režiserja in scenarista Emilia Esteveza, ki igra tudi eno od vlog.
Film govori o dogodkih v hotelu Ambassador v Los Angelesu leta 1968, na dan, ko je bil ustreljen Robert F. Kennedy, ki bi moral postati naslednji predsednik ZDA. Zgodba sledi dvajsetim likom, ki so bili takrat v hotelu iz najrazličnejših razlogov. Toda njihovo življenje je bilo po atentatu za vedno spremenjeno.
Estevezov film so prikazali v konkurenci "work in progress", čeprav je iz videnega jasno, da se film v končni različici ne bo kaj dosti spreminjal. Zaradi specifične in prepoznavne pripovedi in koncepta karakterjev je Estevezova drama zanimiva in nosi "altmanovski" pečat, čeprav ji primanjkuje humorja, ironije, in cinizma, s katerimi nas je Altman razveseljeval v številnih njegovih filmih.
Enodnevna hotelska predstava je tako platno, na katerem avtor riše socialno-kulturne in politične slike ZDA konec 60-ih let prejšnjega stoletja, ko se je najmočnejša država na svetu dušila v vrtincu rasizma, vietnamske vojne, medrasnih nemirov in pomanjkanja človeških pravic.
V filmu igra impresivna igralska zasedba, saj se znani obrazi pojavljajo praktično v vsakem prizoru. Med njimi so tudi Harry Belafonte, Lawrence Fishburne, Anthony Hopkins, Helen Hunt, Ashton Kutcher, Lindsay Lohan, William H. Macy, Demi Moore, Martin Sheen, Sharon Stone, Elijah Wood in drugi.
V tej konkurenci so prikazali še en film, čeprav ni jasno po kakšnem kriteriju. Dolgo pričakovan, a po videnem najbrž kratkega roka, je novi film The Fountain Darrena Aronofskyja (Pi, Rekvijem za sanje). V njem lahko najdemo neverjetno, kvazi metafizično zmešnjavo, ki s svojimi kompleksnimi sporočili in brezživljenjsko izvedbo ubija vsak potencial, ki bi ga sicer film lahko imel.
V osnovi gre za zgodbo o večni ljubezni in večnemu življenju v razmaku tisoč let, od Južne Amerike 16. stoletja preko sedanjosti, do vesoljskih prostranosti 26. stoletja. Izdelek bi bil lahko impresiven ZF spektakel, fantastična ljubezenska drama ali vsaj poskus filozofske razprave o smislu življenja, smrti in obstoju človeka. A je vse, kar dobimo, "zen utopija", ki se zgublja v nepreglednih slepih ulicah, obenem pa ideji krepko primanjkuje čustev in pravega smisla.
Niti vizualna atraktivnost niti odlični Hugh Jackman kot človek, ki odkriva skrivnost večnega življenja in se poda na tisočletno odisejo, da bi rešil žensko, ki jo ljubi, niti koncept o fenomenu zaviranja staranja, ki je vsak dan aktualnejši, ne pomagajo, da bi se film vzdignil iz blata povprečnosti in zmedene kompleksnosti. Tudi, če bi večno živeli, ne bi mogli razumeti, kaj nam je avtor s filmom, v katerem igrata tudi Rachel Weisz in Ellen Burstyn, želel povedati.
Videli smo tudi zadnji film priznanega malezijskega filmarja Tsai Ming-Lianga Ne želim spati sam (Hei Zan Quan), ki je izginil pod okriljem projekta Vienna Mozart Year 2006, s katerim so oznanili 250-letnico rojstva velikega avstrijskega skladatelja.
Film je raznolik po vzdušju in vizualni poetiki od njegovih predhodnih del in predstavlja multikulturalni, multietnični in multijezikovni pregled mesta Kuala Lumpur in njegovih živopisanih in z neonskimi lučmi osvetljenih ulic. Režiser prebivalce predstavlja v labirintih ulic metropole, v kateri jim nekako uspeva najti to, kar je najvažnejše: bližino, ljubezen in človeško toplino. Gre za film, ki ima počasen ritem, minimalistične igralske stvaritve in redke dialoge, kar pomeni, da je tipičen festivalski film, ki bo tudi zaradi izrazite umetniške in avtorske drže težko našel življenje izven festivalskih krogov.
