Ekskluzivno: Stonesi v besedi

Film Shine A Light je zmes koncertnega zapisa skupine Rolling Stones in arhivskih posnetkov njihovih izjav iz 60-ih in 70-ih v režiji Martina Scorseseja in hkrati prvi dokumentarec, ki je kdajkoli odprl Berlinale. Scorsese je okoli sebe zbral ekipo izvrstnih snemalcev, direktorjev fotografije, oskarjevcev ali vsaj nominirancev - od Johna Tolla in Andrewa Lesnieja do Stuarta Dryburgha in Ellena Kurasa. Ob dirigentski palčki enega največjih ameriških filmarjev in ob pomoči šestajstih kamer je ekipa zabeležila dva koncerta največjega rock’n’roll benda v zgodovini rock glasbe, enega 29. oktobra in drugega 1. novembra 2006, v newyorški dvorani Beacon Theatre. Nastopa so prelili v dveurni film, ki je zelo pristen prikaz vse energije in glasbe zares neuničljivih Stonesov, ki z enakim žarom in strastjo tudi v sedmem desetletju svojega življenja dihajo in živijo za rock’n’roll.

Koncertni nastop je popestren z (večinoma) zelo zabavnimi arhivskimi posnetki izjav članov skupine, ki so jih posneli ob različnih priložnostih. Gre za sijajno zrežiran koncertni film, ki ne mistificira in se ne utaplja v ambicioznosti: glavne zvezde so Jagger in Stonesi in izkušeni Scorsese to zna prikazati. Njegovih šestnajst kamer je zabeležilo vso energijo, glasbo in obraze, ki že več kot štirideset let širijo dobre vibracije širom sveta. V enem od arhivskih posnetkov s televizijskega nastopa iz šestdesetih je na vprašanje, ali si lahko predstavlja, da bi pri šestdesetih še vedno skakal po odru, Jagger odgovoril: “Da... lahko si predstavljam.” Njegov glas je morda za odtenek šibkejši, obraz nekoliko postaran, energija in strast pa sta enaki kot na njihovem začetku.

Tako Scorsese kot tudi vsi štirje prekaljeni rockerji - Mick Jagger, Keith Richards, Charile Watts in Ronnie Wood so se v Berlinu udeležili svetovne premiere filma in imeli tiskovno konferenco. Izbrali smo nekaj najbolj zanimivih izjav …

Kako se počutite v Berlinu po vseh teh letih?

Scorsese: Užitek je spet biti v Berlinu. Zadnjikrat sem bil tu leta 1981 s filmom Razjarjeni bik. Na Berlinalu sta bila prikazana moja filma Rt strahu in Tolpe New Yorka, a nisem mogel priti. Zato sem sedaj zelo vesel, da sem tu s filmom Shine A Light, obenem pa je zame velika čast, da film odpira berlinski filmski festival.

Pogosto ste v svojih filmih uporabili glasbo Rolling Stonesov. Kaj vas tako privlači pri njihovem zvoku?

Scorsese: Prav to: njihov zvok. Stonese spremljam od njihovih začetkov, prvič sem jih v živo videl v začetku sedemdesetih in takrat uvidel, da je njihov zvok nekaj, kar potrebujem za svoje filme. Zato jo lahko slišite v Ulicah zla, v Razjarjenem biku pa tudi v Kazinu. Njihova glasba me je od nekdaj navdihovala, obenem pa je glasba zelo brezčasna.

Jagger: Jaz bi samo dodal, da je Shine A Light edini film Martina Scorseseja, v kateri ni naše pesmi Gimme Shelter. Ha-ha-ha!

Kaj vas je motiviralo, da režirate Shine A Light?

Scorsese: Hotel sem ujeti na film njihov nastop v živo, pokazati vsa ta čustva, energijo in glasbo. Od samih začetkov, ko sem prvič slišal Stonese, sem si želel narediti tovrsten film. In, vidite… potreboval sem 40 let, a mi je uspelo v vsej moji nameri. Ha-ha-ha! Užival sem v pripravah in režiji tega filma, saj sem ga delal z veliko strastjo.

Kako je sploh prišlo do njegove realizacije?

Scorsese: Več let smo se pogovarjali o podobnem projektu in ko se je pokazala priložnost, smo jo izkoristili. Projekt je zamišljen dokaj ambiciozno, saj smo imeli šestnajst kamer, ki so snemale koncertni nastop, da so zabeležile vsa čustva in vso energijo.

Richards: Ja, okoli nas je bilo toliko kamer, da je pravi čudež, da se nismo ob katero spotaknili, kar je velik uspeh.

Jagger: Seme tega filma je bilo zasajeno pred nekaj leti, ko smo v Riu de Janeiru imeli veliki koncert na plaži in sem Martyja vprašal, ali bi prišel, da posname nastop. Ideja mu ni bila ravno všeč, a mi je takrat zatrdil, da bi rad posnel enega od manjših, bolj intimnih koncertov. Tako smo nato prišli do koncerta v dvorani Beacon v New Yorku, kjer smo posneli ta film.

Je prisotnost številnih kamer kaj vplivala na vaš nastop?

Richards: Ne, ker jih sploh nismo opazili. Marty je zbral super ekipo profesionalcev, ki so vedeli, kako in kaj, zato nismo imeli občutka, da nas kamere ves čas spremljajo. Vedeli smo, da nas snemajo, a ni prav nič vplivalo na našo koncentracijo in samo izvedbo koncerta

Ste tudi vi, poleg Scorseseja, uživali v snemanju filma?

Jagger: “Charlie (Watts, op. a.)... boš ti odgovoril?

Watts: Ha? Jaz? Zakaj jaz? Iskreno povedano ... meni je bilo vse skupaj precej naporno, a mi je film zelo všeč. Mislim, da je Marty svoje delo opravil odlično. A, če povem iskreno … mi samo snemanje ni bilo preveč všeč.

Jagger: Zakaj, Charlie? Saj je bil dober koncert. Poleg tega na filmu izgledaš odlično. Dodal bi še, da nas je Keith po svojem velikem uspehu v tretjem delu Piratov s Karibov vse posedel za mizo in nam razložil skrivnosti igralstva, da nas je pripravil na snemanje tega filma. (smeh)

Lahko primerjate svoje igralske nastope v nizu filmov z “igralskim” nastopom v tem filmu?

Jagger: Vse je igralski nastop, razlika pa je v tem, da na filmu igram nekoga drugega, tu pa igram sebe kot pevca in glasbenika. Veliko je podobnosti. Proces priprave pa je enak: z režiserjem se moraš dogovoriti, kako se boste premikali, kje bodo kamere, kje moraš stati, da ne boš izven kadra itd. Seveda smo se vsi pripravljali na snemanje koncerta. Nekaj dni prej smo vadili, tehtali možnosti in se dogovarjali, katere pesmi bi zaigrali.

Scorsese: Pri vsem skupaj pa je zanimivo to, da je nastop v živo, ko pa se obrneš, je že vsega konec. Toliko si osredotočen na kamere, da ne bi šlo kaj narobe, da človek izgubi občutek za čas. Imaš občutek, da je mimo pet minut, film pa je že pri koncu!