Ekskluzivno: Neil Young

Film govori o ameriški turneji zasedbe Crosby, Stills Nash & Young iz leta 2006, ki so jo poimenovali Freedom of Speech Tour. Skupina s štiridesetletnim stažem se tako desetletja po Vietnamu danes ponovno bori poti vojni: tokrat seveda proti vojni v Iraku kot tudi proti politiki Georgea Busha in ameriški vladi. Filmski zapis beleži dvemesečno turnejo po ameriških mestih, nastop CSNY in njihovega političnega sporočila skozi pesmi z albuma Living With War, a tudi reakcijo publike in medijev na njihov politični angažma. Reakcije pa so velikokrat tudi negativne. Dobršen del starejše in mlajše publike (še posebej pa mediji) so razočarani glede "protiameriške naravnanosti" legendarne četverice, kar je Neil Young zelo neposredno prikazal v tem filmu. Veliki glasbenik je bil v Berlinu, kjer je osebno predstavil svoj film in se srečal z novinarji, da bi se seznanil še z neameriškim načinom mišljenja o svojem političnem angažmaju. A na tej strani sveta, kot se je pokazalo v Berlinu, je njegovo razmišljanje sprejeto precej bolje, saj se ljudje z njim strinjajo …

Je bilo kaj težav, da ste se zbrali za turnejo, kjer je šlo v prvi vrsti za politiko in šele nato za glasbo?

Ne. Turneja je bila dogovorjena preden je postala tudi politična in preden sem napisal album Living With War. Rekel sem jim, da si ne želim prepevati nobenih ljubezenskih pesmic, temveč izključno pesmi o vojni in politiki, tako da so vsi takoj vedeli o kakšni turneji je govora in ali želijo na njej sodelovati.

Mislite, da ima glasba toliko moči, da lahko vpliva na politične spremembe in na menjavo predsednika, kakor vi pozivate ljudi, naj zamenjajo Busha v eni izmed svojih pesmi?

Mislim, da so časi, ko je glasba lahko karkoli spremenila, mimo. Še posebej, ko gre za politiko. Na žalost, a tako je.

Zakaj mislite tako?

To je resnica. Danes je glasba izgubila moč, duhovnost in znanost imata moč, da lahko nekaj spremenita. Lahko tudi rešita naš svet in planet. Tu pa jaz ne morem kaj prida pomagati.

Kaj je bil potem namen vaše glasbeno-politične turneje iz leta 2006?

Da povemo svoje mišljenje, da se sliši naš glas. Mislim, da naša turneja ni vplivala na spremembo mišljenja pri ameriških volivcih.

Kaj konkretno imate proti Georgeu Bushu?

Odgovor na to vprašanje bi trajal zeloooo dolgo, zato je bolje, da sploh ne začnem. Mislim, da vsi pametni ljudje vedo, kaj ni v redu z Georgeom Bushem. Mogoče bi bilo bolje, da vam povem, kaj je pri njem pozitivno? To pa je zelooo kratek odgovor: mislim, da je George Bush za svoja leta v izvrstni fizični kondiciji.

Verjamete, da bo kdo od novih predsedniških kandidatov v ZDA zagotovil spremembe in boljšo prihodnost?

Jaz sem vedno optimist. Amerika je demokratična družba, a ne mislim, da moramo demokracijo vsiljevati še drugim državam. Nedavno mi je hči povedala nekaj zelo zanimivega. Vozila se je s taksijem v San Franciscu, voznik pa je bil Iračan. Po krajšem pogovoru ji je rekel: »Veste... v Iraku so ženske dobile pravico glasovanja leta 1929, ko ste v tej deželi še obešali črnce. Zato mi nehajte govoriti o demokraciji in o tem, kako nas osvobajate v naši lastni državi.« Tega niti sam nisem vedel, zato se mi zdi šokantno, da smo tako slabo informirani.

Nekoč ste bili zelo glasni proti vojni v Vietnamu, danes ste glasni proti vojni v Iraku. Je za vas to vse ena in ista borba?

Absolutno! Vse to je isto, vse vojne so iste. Mi smo samo ljudje in moramo se naučiti živeti in priti do zaključkov, da lahko razumemo tiste zares važne stvari v življenju. Prav o tem govori moj album Living With War. Vojna je napačen način za reševanje problemov. Vem, da to zveni idealistično, a govorim iz srca in bi želel, da bi tudi vsi drugi govorili iz srca. Zato smo tudi naredili ta film, da tudi ostali lahko povejo, kako se počutijo in vidijo naša čustva in način mišljenja.

John Lennon je znal povedati, da pošilja politična sporočila premazana z medom. Delate vi isto?

Ne. To ni moj stil. Moj namen je bil, da z enostavnim, jasnim in neposrednim jezikom povem svoje mišljenje o vojni, o ljudeh, ki se borijo v tej vojni in o ljudeh, ki so to vojno začeli. To je zelo težka tema in mislim, da je ni treba olepševati, temveč je treba biti direkten in oster. Ljudi je treba stimulirati, da se pogovarjajo in razmišljajo. Upam, da bo ta film vsaj malo pripomogel k temu - naj ponovim - iskreno sumim, da ima glasba tako moč, da bi karkoli lahko spremenila. Ena pesem ne more spremeniti sveta in bil bi zelo naiven, če bi mislil drugače.

Turneja je trajala dva meseca, kot četverica pa ste jo preživeli na avtobusu, ko ste potovali od enega do drugega ameriškega mesta in tam koncertirali. Je med vami prišlo do sporov?

Niti ne. Sem in tja smo se spričkali okoli tega, katere pesmi bomo igrali, a so bile to bolj razprave. Pogovarjali smo se o tem in onem, da publike ne bomo utrujali z govori med pesmimi, saj te same zase povejo dovolj in imajo jasna sporočila. Ni bilo večjih trenj, saj smo delovali kot skupina.

V filmu opazimo dosti citatov kritikov in medijev, ki jim ni bila všeč vaša politična naravnanost. Zakaj je pomembno, da to posredujete svojim gledalcem?

Zato, ker sem smatral, da je pomembno, da se slišita obe strani. Nisem hotel, da bi publika mislila, da ji prodajamo meglo in da pojemo nekam v tri dni. Nisem hotel, da se pokažemo kot kopica starih hipijev, ki blebetajo nekaj o svobodi in demokraciji in da nikomur ni mar za nič. Zame je pomembno, da vem, kaj drugi mislijo o meni in mojih prepričanjih. Kakšna je vrednost tistega, kar govorimo, če ne slišimo tudi mnenja druge strani? Sicer bi lahko samo natiskali plakate in objavili naša prepričanja, ne pa skakali in se drli po odrih.