Ekskluzivno: Anthony Hopkins

Legendarni igralec, 69-letni Anthony Hopkins, je zrežiral film Slipstream, ki ga je premierno predstavil na letošnjem filmskem festivalu Sundance v Park Cityju.

Čeprav se film začne kot običajna zgodba o scenaristu, se zadeva kmalu spremeni v eksistencialno dramo, ki je večslojna in veliko prepušča tudi gledalčevi interpretaciji. Hopkins si želi, da bi nas njegov film zmedel, kar mu tudi uspeva. Liki iz fantazijskega sveta avtorja v filmu postanejo del stvarnega sveta, saj brišejo mejo med sanjami, realnostjo, fikcijo in življenjem. Hopkinsov film bi bil težko dlje od Hollywooda, čeprav sta mu predvsem po zaslugi njegovega zvezdniškega statusa in zasedbe (poleg njega v filmu igrata tudi Christian Slater in John Turturro) dobra promocija in festivalsko življenje zagotovo zajamčena. Za razliko od filma, se je Hopkins na tiskovni konferenci pokazal za zelo zabavnega in živega sogovornika.

Kaj vas je navdihnilo, da ste se odločili za režijo filma Slipstream?

Moja žena. Ves čas me je spraševala, kdaj bom napisal scenarij, zato sem se v nekem trenutku odločil, ga napisal in nato film tudi režiral. S tem scenarijem sem želel zrušiti neka pravila pisanja teksta za film, kot jih poznajo v Hollywoodu. Življenje nima srečnega konca, Hollywood pa naravnost ljubi happy end. Življenje je okrutno in težko. In vse, kar nas čaka, je smrt.

Je to tudi sporočilo vašega filma?

Seveda, tudi to. Vem, da ne zveni preveč spodbudno, a tako je. Hollywood se s tem ne ukvarja. V tej deželi poskušajo vsi ohraniti mladost s plastičnimi operacijami, da bi ubežali propadanju telesa, a dobro vemo, da nas angel smrti spremlja na vsakem koraku. Ne vem, ali ima življenje smisel, a ravno o tem sem hotel govoriti v svojem filmu. V njem je vse obrnjeno na glavo, saj je tako tudi življenje. Zaključi pa se kajpak s smrtjo. Kot v realnosti.

Očitno je, da vas ni zanimalo, da bi film dali v hollywoodsko embalažo in ga poslali med ljudi ...

Ni, a posneli smo tudi hollywoodski zaključek filma, a je bil grozen, zato sem ga takoj opustil. Verjeli ali ne, je bil to prizor z glasbo, igralci so svoje naredili odlično, a je bil tekst tako slab, da sem obupal. Za to prevzemam vso odgovornost. Sicer pa ne verjamem, da bi tak film lahko posnel, če ne bi imel toliko let in izkušenj ter statusa, ki ga uživam v filmski industriji.

Zvenite zelo resno. Vaše življenje pa menda ni tako mračno in črno?

Seveda ni, a je težko in okrutno. Prosim ne jemljite mojega filma preveč resno ali dobesedno, saj je vse šala, tako kot življenje. Ko se rodimo, nam navlečejo plenice, na koncu spet dobimo plenice, nato pa odidemo na pot brez povratka. Z veseljem gledam na življenje s te plati, saj ga je tako lažje prevarati. Če od njega preveč pričakujemo, bomo vedno na koncu razočarani.

Film ste snemali v zelo težkih pogojih, v puščavi...

Pomembno mi je bilo, da je so liki postavljeni v težke pogoje, saj je taka tudi zgodba in sam film. Mislim, da lahko rečem, da smo film delali z gverilskimi metodami. Pravzaprav nihče ni imel glavne besede, res pa je, da sem delal s sijajno igralsko ekipo. Nisem se hotel podveči kompromisom, temveč čim hitreje in enostavneje posneti material, pri čemer so mi veliko pomagali tudi sami igralci.

Lahko nekoga izpostavite?

Ne bi hotel nikogar podcenjevati, saj mi je pomagalo veliko ljudi. A Christian Slater mi je zares veliko pomagal, zato lahko rečem, da je film režiral z mano in da je velik režiserski talent. Ne želim zveneti kot nek hollywoodski ritoliznik, a tako je moje mnenje. Nisem eden od tistih, ki bo rekel, kako smo bili vsi skupaj ena velika srečna družina in ostale hollywoodske traparije. Ves čas poslušam take bedarije, zato samo čakam, da bo nekoč nekdo rekel "bilo nam je tako lepo, da smo se na koncu vsi med seboj dobro pof** ali"...

Naredili ste sijajno hollywoodsko kariero, a se zdi, da vam je ta filmska meka vse prej kot pri srcu...

Moj odnos o celotnem filmskem cirkusu je bil vedno enak: igral sem v mnogih hollywoodskih filmih, ki me niso zanimali, a sem jih oddelal, da sem lahko preživel. Moja želja je bila, da bi ves čas lahko snemal take filme kot so jih delali John Cassavettes in Nicholas Roeg. Toda eno so želje, drugo pa realnost.

Ali ni Slipstream dokaz, da kljub vsemu izpolnjujete svoje želje?

No, recimo. Hotel sem ga posneti pod svojimi pogoji, brez kompromisov. Zato mi tudi ni mar, kaj si o njem kdo misli, saj je to moj pogled na življenje in svet. Če nekomu ni všeč, tudi prav, a me to kaj dosti ne briga. Z veseljem bi posnel še en tak film.