Cannes: Žvižgi za Coppolo

Po silnem uspehu njenega filma Izgubljeno s prevodom, so mnogi novi izdelek mlade Američanke pričakovali z velikim navdušenjem in s silnimi pričakovanji. Svetovna premiera v Cannesu pa je prinesla razočaranje, saj so film na novinarski projekciji celo izžvižgali. Si je talentirana hči Francisa Forda, ki je s hčerjo prišel na francosko riviero, to zaslužila? V precejšnji meri.

Njena razkošna zgodovinsko-kostumska drama ni film o francoski revoluciji, ki je sploh ne zanima, temveč nekonvencionalen prikaz življenja nesrečne Avstrijke na francoskem dvoru, ki je končala na giljotini. Namen avtorice, da zgodovinska dogajanja predstavi moderno, a še vedno ostane v okvirih prepoznavne ikonografije in zgodovinskih faktov, je pohvalna, a je rezultat, na žalost – slab. Mlada francoska kraljica je prikazana kot moderna pop zvezda, ki uživa v razkošju, bogastvu in dekadentnih užitkih. Na njenih zabavah pa jo obkrožajo versajski kič in služabniki, ki strežejo njenim hedonističnim razvadam. Film je prepoln hrupnih kadrov, potokov šampanjca, prepolnih miz z gurmanskimi jedmi, dragih oblek in čevljev (pod katere se je podpisal Manolo Blahnik). Ta hvalevredni avtorski odmik pa je le hladna hedonistična kulisa neke usode, obogatena z moderno glasbeno podlago, da bi bil efekt močnejši in namera jasnejša.

Filmu obupno primanjkuje topline, čustev in življenja, da bi bil kaj več kot le dveurni videospot, ki spominja na osemdeseta, ko je bila želja po vizualizaciji glasbe velika, kreativnost pa majhna. Kirsten Dunst kot Marie Antoinette in ostala igralska ekipa puščajo vtis mladih in sodobnih 'jet-seterjev', ki se dobro zabavajo na tematski zabavi v kostimih, kot npr. v legendarnem dvorcu lastnika Playboyja Hugha Hefnerja. Kot celota je film en sam velik razkošni karneval, niz barvastih kostumov, kičastih elementov in razkošne mizanscene. Skratka, rock opera, ki jo pozabimo takoj, ko pade zastor.

Eden od glavnih kandidatov za zlato palmo pa je film Babel, režiserja Alejandra Gonzalesa Inarrituja z Bradom Pittom, Cate Blanchett in Gaelom Garcio Bernalom. Režiser in njegov stalni scenarist Guillermo Arriaga se znova uporabljata večslojno pripovedno strukturo in koncept eliptičnega pripovedovanja, v katerem se vsi koščki mozaika sestavijo šele na koncu. Podoben pristop kot v njegovih predhodnih dveh filmih Pasja ljubezen in 21 gramov. Ta kreativna reciklaža in ponavljanje koncepta ni več tako zanimiva, kot je bila v prvih dveh primerih, zato je tudi rezultat manj impresiven, čeprav gre za film, ki pusti določen pečat in v katerem se znova kaže Inarittujev nedvomen talent. V filmu so človeške usode šestih družin povezane na globalnem nivoju skozi tri zgodbe, na treh celinah, od San Diega, prek Maroka, do Tokia. Težka čustva, vpadljivi liki, globoki medosebni odnosi, vrhunska fotografija, fascinantna kamera in prepričljive igralske kreacije, ponujajo dobro partijo, ki bo osvojila kino obiskovalce in najbrž tudi katero od glavnih nagrad v Cannesu.